Eternal darkness of the wicked mind.

Sorry, I'm alergic to bullshit - You.

2010-06-06T12:19:00.005+02:00

Nazaj na svoji poti. Samozadostna. Le jaz in nihče drug. Ker nikogar ne rabim. Ne na tak način. Plešem celo noč in ne mislim na nič. Sem samo štiri okončine, trup in glava na krilih plesa. Sem adrenalin. Glasba in dim. Nič več ni važno, ker se gibljem v ritmu nečesa, kar bo jutri zgodovina. Plešem, da pozabim. Včasih negotovo, včasih prepričano vase. Lep je občutek, ko si samo ti in vesolje. Sam, vendar v množici teles. Boljše sem. In tudi boljša. Vsaka slaba stvar me dela boljšo. Končno ni več vprašanja "Zakaj?" v moji glavi. Ne, ni vprašanj, ker odgovori niso pomembni. Ni pomembno, vse je zgodovina. Nepomembna zgodovina o kateri tudi sonetov ne bom mogla pisati. To sicer ne pomeni, da nisem več jezna. Sem. Zelo. Ker ne maram, da z mano nekdo ravna kot z zadnjim drekom in me odvrže na stopnišču, kot navadeno smet, ki je ne potrebuje več. Zato sem jezna. Ker si zaslužim več. In brezveze je o tem razmišljat ali govorit, s komurkoli. Ker ne bo nič boljšega iz tega. Vendar vem, da nekega dne ne bom več takega mišljenja in takrat tudi občutek na krilih plesa ne bo pomagal. Krešbumbeng bo. In sploh nočem več nazaj. Hočem samo plesati, živeti, se smejati, peti, ustvarjati. Svobodna. kot ptica In nihče me ne bo ujel, zaprl v kletko, prirezal peruti, se nekaj časa zabaval z mano in potem sputil na plano, češ, uživaj življenje in tako. Nisem bila rojena da se skrivam in sledim. Ne. Po miljonih in miljardah padcev, letim.

Razpoloženje: Fuck you, my dream is to fly over the rainbow so high.
Trenutno se vrti: Novi fosili - Reci mi tiho
Vreme: Sončece žarko.
Misel dneva: Ja volim samo sebe.

Mrtve so te tvoje oči...

2010-05-28T21:55:00.004+02:00

Miš, miš.
Siva, sivkasta.
Le kaj čakaš, spet?
Da mačka zaspi?
Strah te je?
Mišelovke?
Ali zastrupljenega sira?
Lebdeče ujede?
Miš, miška.
Pridi iz svoje luknjice.
Kot si prišla že mnogokrat.
Pridi še enkrat, znova.
Ne boj se.
Mačko preganja pes sosedov.
V mišelovko se je ujela podgana.
Sira ni več - odnesel ga je vrabček.
Ujeda skrbi za svoje mlade.
Miš, miška, miš.
Naj te ne bo strah, ti pravim.
Nihče te ne bo prizadel, ti rečem.
Noben te ne bo poškodoval.
Nevarnosti ni več.
Pridi, pridi.
Miš, miškica.

Siva miš je ubogala prijazne besede, ki so jo nagovarjale, naj zapusti varno skrivališče v katerem ni nihče mogel do nje. Verjela je, da je ne bo nihče poškodoval. Verjela je, da je tam zunaj svet, ki ji ne more škodovati. Sledila je glasu, ki je bil tako sladek, da je zapeklo. Nasedla je. Verjela je praznim besedam. Miš, miškica, naivnica. Trapa trapasta.

Švist, švist.

Konec je strahu.

Razpoloženje: Samo, osamljeno.
Trenutno se vrti: Niet - Sam.
Vreme: Tema.
Misel dneva: Lions vs. lambs?

Puščam sled in vzela bom srce.

2010-05-03T21:33:00.002+02:00

Šla sem. In se izgubila v svetu apatije. Jadrala v brezbesednem vesolju. Apatijo so presekali redki trenutki čustev, ki jih raje nisem izražala. Bilo bi preveč besed, ki bi bolele samo mene in nikogar drugega. Sreča, včasih. Jeza, preveč. Razočaranje, prepogosto. Žalost, začuda ne. Tiho sem trpela in se delala, da sem močna. Po eni strani se mi je zdelo neumno vsem kazati, da me boli, in da bom komaj preživela, in da trpim. Po drugi strani pa... zakaj bi na obraz risala lažen nasmeh in se delala srečno? In sedaj vem zakaj! Ker niti približno ni konec sveta. Ker tisti, ki rabijo vedet, da trpim, tega itak ne bodo razbrali iz izraza na mojem obrazu. Ker nima smisla, da vsi vejo da boli. Ker ni vredno. In ker bom nekega dne nazaj in ne rabim random ljudi, ki se me bodo spominjali po tem obdobju in bolečini, ki bi jo glasno kazala. Zato spet jadram po svetu apatije. Comfortably numb. Čeprav je ubistvu fino, me skrbi... ker sem v nekem obdobju v katerem sem že bila. Ki bi se lahko končalo slabše kot se je. V obdobju, ko sem praznino hotela pregnati z bolečino.

Razpoloženje: Apatično.
Trenutno se vrti: /
Vreme: Tema.
Misel dneva: Ne mislim.

.

2010-04-11T08:59:00.000+02:00

Ostala sem brez besed.
Čakam, da se vrnejo.
Tudi jeklo se stali.
Preživela bom...
Nekateri pa so za na vešala.

Razpoloženje: Slabo.
Trenutno se vrti: Nič.
Vreme: Tema.
Misel dneva: Die.

High Hopes.

2010-03-26T16:55:00.003+01:00

Spet sem se zaciklala. Ujela v krog. Znašla sem se v stari zanki. Ponovno hodim po že znani krožnici. In ničesar ne morem in nočem narediti. Drugače ne znam funkcionirati. Ni mi všeč drugače funkcionirati. Kot bi bila železno telo, ki bi me vleklo h magnetu. Pa nisem iz železa. Niti iz kamna. Sem krhka. Občutljiva. Stara zanka me bo strla. In jaz se ne bom rešila, ker se ne znam. Ker se nočem. Kadar nisem v tej zanki, nisem srečna. Ta cikel mi je pravzaprav na nek sprevržen način všeč. Katerakoli drugačna krožnica me dolgočasi. Kdo bi razumel? In srce nosim na rokavu. Vsem na ogled. Vsem na voljo, da ga sadistično uničijo. Ne znam se obvarovati. Kljub vsem udarcem, ki sem jih dobila, še vedno živim enako. Ni zanimivo, če se ne igram z ognjem. In ni zanimivo, če ne hodim po tankem ledu. Osel gre samo enkrat na led. Jaz ne. Jaz grem na led neštetokrat. In vsakič znova padem. Ledena ploskev se zlomi, jaz pa končam... ne dobro. In kaj lahko storim, če drugače ne znam živeti? Če me drugače vse dolgočasi? Če se mi zdi nevredno, če ni nevarno? Lahko samo upam, da tokrat led ne bo počil ter da me ogenj ne bo opekel. Lahko samo upam.

Razpoloženje: Deterministično?
Trenutno se vrti: Metallica - Hero Of The Day
Vreme: Oblačno, deževno, fej.
Misel dneva: Ja, bila je 8% možnost. In nihče ne ve, kaj lahko naredi en stavek mojemu srcu.

Not on Earth.

2010-03-25T22:48:00.000+01:00

Rečeno je bilo, naj bo luč.
Po milijardah let je bilo rečeno še,
naj bo praznina.
Praznina polna svetlečih kokonov.
V snežino zavite misli.
Plodijo se z neverjetno hitrostjo.
In ne vem izvora prve.
Svetlikanje zaslepi okolico.
Nihče ne vidi resnice.
Bistvo je očem nevidno,
je rekel nekdo.
Res je. Nevidno.
Kajti, kokoni so črvivi.
Strupeni.
Plesnivi.
Nihče ne vidi tega.
Iztrganje!
V zvezdastem položaju,
kričim odrešitev.
Počasi, a vztrajno, me ubijajo.
Prehranjujejo se...
z rdečo nitjo mojega življenja.
Podžiga pa jih...
moje vroče razočaranje.
Ko, in če, bom našla izvor prvega,
ki se je pokvaril, šel v napačno smer,
bom mogoče preživela.

Razpoloženje: Fucked up. (To se mora spremeniti, ker se ne maram takšne.)
Trenutno se vrti: Pain - Same old song.
Vreme: Tema.
Misel dneva: Kje je pomlad v mojem srcu?

Ne moremo izbirati svoje lastne orbite.

2010-03-20T09:41:00.002+01:00

Izgubljena Luna, kaj ti je storiti?
Planet je tvoj, čez noč spremenil orbito.
Zakaj še vedno krožiš po svoji stari poti?
Mimo črnih lukenj, ki grozijo,
s srkajočim zvokom vsesavajoče praznine.
Mimo asteroidov, ki drvijo,
s hitrostjo neopisljive nepremišljenosti.
Pazi.
Čuvaj se. Pazi na svoj Planet.
Pozorna bodi na zgostitve mase,
v katerih si lahko za vedno izgubljena.
Dobro glej, ko drviš po svoji stari pot,
da vate ne trešči kakšen norec.
Pazi.
Luna, nesrečna Luna, kaj ti je storiti?
Ne vem.
Planet, Planet, le ti lahko rešiš Luno.
Vrni se v staro orbito,
in razloži Zakaj?
Potem pusti, da Luna spet najde svoj smisel.
In srce sonca se bo ujelo vanjo.
Prosim.

S to galaksijo je nekaj narobe.
Kaj?

Razpoloženje: Čudno.
Trenutno se vrti: Pink Floyd - Set The Controls For The Heart Of The Sun
Vreme: Delno do pretežno oblačno.
Misel dneva: Silence the pianos and with muffled drum.

Depresija v očeh.

2010-03-14T10:57:00.004+01:00

Zbujanje. Zlomljen noht, boleča glava in vprašanje. Fotr popizdi iz neznanega razloga. Tiši me kozlat. Grda beseda, vem, ampak tako je življenje. Kuhinja. Živjo. Nič hudega sluteča. Tresk, krvavi mi nos. Tresk, krvavi mi ustnica. Tresk, odpadejo vrata. Tresk, vrata me zadanejo. Tresk, modrica okrog desnega očesa. Jokaš, jokaš, jokaš. Črna barva mejkapa teče po licih, ker prejšnji dan nisem bila sposobna si ga odstraniti. Besede, preveč besed. Zlobne besede. Grde besede. Nepremišljene besede. Plitvo dihaje in vprašanje. Plitvo dihanje sredi sobe, na tleh v pižami. Nora sem, right? Ja, nora sem ker sem pustila olje na štedilniku dokler ni začelo goreti. Samo zato, ker lahko. Samo zato, ker sem nora. Samo zato, ker hočem, da gori. Samo zato, ker me boli. Samo zato, ker ljubim. Konec je... konec je mene. Konec je vseh. Povozil me bo vlak. Zgorela bom v vroči hiši, samo da se ogenj razširi do mene. Razkosali me bodo in moje ostanke bodo pozobali črni krokarji. Ker je vseeno.

Razpoloženje: Hm, don't ask.
Trenutno se vrti: Ništa.
Vreme: Like I care.
Misel dneva: London's burning! Paris is burning! My house is burning.

Where do we go?

2010-02-15T22:36:00.003+01:00

Majhna punčka. Pod vso množico oklepov in za vsemi odraslimi besedami. Majhna punčka, ki verjame. Verjame besedam, čeprav se izkaže, da so laž. Verjame v zmaje in princese. Majhno dekletce, ki je preprečano, da bo našlo srečo. Verjame v dobro v ljudeh. Verjeme v ljubezen. Verjame. Verjame, da lahko ljudem pomaga. In vedno znova je to dekletce razočarano in njeni ideali so poteptani. Dobri ljudje se izkažejo za slabe. Sreča ni tam, kjer se zdi. Princese ter zmaji se razblinijo v dim, ki ga odnese piš vetra. Neutolažljive solze padajo po tleh. Sanje so zdrobljene in prepozno je. Vsako razočaranje povzroči, da se okoli nje tvori nov oklep. In nato še en. In še en. Dekletca nikoli ne izuči. In niti oklepi ne pomagajo. Luknje imajo. Skozi njih pronica strup. Poleg tega jo otežujejo in kmalu ne bo mogla več svobodno hoditi naokrog, saj bo teža prevelika. Luknjasti oklepi so njeno breme. Nekega dne pa bo vseeno nehala verjeti. Oklepi se bojo razpočili in strup ne bo prehajal le skozi luknje, temveč jo bo oblil v celoti. Takrat bo njenih idealističnih želj konec. Konec bo majhne punčke, ki verjame. Konec in nikoli je ne bo več nazaj. Njene sanje bodo le še v šepetu vetra, ki bo odnašal majhne kosce oklepov.

Razpoloženje: Razočarano.
Trenutno se vrti: Guns N' Roses
Vreme: Noč.
Misel dneva: Don't. I can't. Stop!

Ništa mi više nije važno.

2010-01-28T17:46:00.002+01:00

Solza tiho polzi po mojem licu, mimo nosa do ustnic in naprej po bradi. Nikogar ni tukaj, da bi mi jo obrisal, zato dvignem roko in jo nemarno obrišem v rokav. Smrk. V glavi preveč misli, v telesu preveč bolečin. Ne vem, kako naj bi se počutila. Ne vem, kako naj bi se obnašala. Ne vem, kaj naj bi rekla. Ne vem. Praznino imam, če dobro pomislim. Nekaj manjka. Nekaj mi je bilo iztrgano iz telesa, čeprav sploh nisem vedela da obstaja. Čeprav sem pričakovalo to nemarno, grdo in grobo iztrganje, mi še vseeno ni lahko. In potem padajo odločitve. In potem solza dobi družbo. Deroči potočki curljajo po celem obrazu. Dolgo bom povešala pogled in dolgo ne bom nikogar nikamor vabila. Dolgo se bom počutila kot nesposoben idiot. In dolgo bom obžalovala, da nisem dojela kaj se bliža. In ubistvu je vseeno, a štekaš, vseeno? Vseeno. Popolnoma. Ne meni, sicer. Nasplošno. Ne znam pojasniti. Zemlja se bo vrtela in glasba bo igrala, tudi če me ni zraven. Ja, tako nekako. Life goes on. In tudi oni. Jaz pač ne in bas bo odšel.

I guess this is the end.

Srečno.

Razpoloženje: Drekasto. Lačno. V iskanju izgubljenega navdiha za fimo.
Trenutno se vrti: /
Vreme: Noč.
Misel dneva: Ketonal.

Blind.

2010-01-10T08:40:00.001+01:00

Spet preveč filingov. Nekatere imam rada, nekatere bi poslala na drug konec sveta in jih ne več čutila. Vendar to ne gre tako. Vsi ti občutki me napolnjujejo in delajo še kompleksnejšo osebo. Problem z razumevanjem. Še sama sebe ne razumem, kako me bodo drugi? Prosim, razumi me. In kaj se dogaja z živobarvnimi sanjami z glasbeno spremljavo, ki so takotako realne, da bi med sanjanjem prisegla, da se stvari lahko dotaknem pa se ne bodo sesule v prah? Vsak dan nekaj novega izvem iz sanj. Vsak dan upam, da se bodo nekatere uresničile. Sanjaj z menoj. Vsak dan trepatam, da nekatere sanje ne bi postale resničnost. Vsakič, ko se zbudim, ne vem kaj je res in kaj ne. Preverim ali sem jaz še jaz. Težko ločim med sanjskim in realnim svetom. Ali sem jaz res jaz? Povej mi, kdo sploh sem. Kdo ste vsi vi? Povej, kdo si ti. Ali sem spet kaj zajebala? Oh, kako me je strah. In ta strah mi je poznan že iz nekega drugega obdobja življenja, ko nisem hotela izgubiti. Potem sem res izgubila. Vse. Tokrat nočem in ne smem. Vendar ponavljam iste blesave napake. Kako za vraga se ne morem tega odvaditi? Blah. Jeza, torej. Nase. Strah in jeza. Negativa. Odnegativiraj me. Ne maram januarja, čeprav je sneg lep. Rada pa imam druge stvari, ki nekako odtehtajo depresivo januarja. Ubistvu imam rada včerajšnje popoldne in večer. Trebušne mišice me bolijo ter moja leva noga je žuljava in ker nisem Dorian Gray se na mojem obrazu verjetno poznajo grehi. Smeh je pol zdravja. Vendar nočem zajebati. Ne zaradi blesavih stvari in moje trme in zamegljenega razuma. In ne vem ali je bil to hec, ki se je sprevrnil v resnost ali pa resnost, ki se je naredila, da je bil pravzaprav hec? Mogoče... nič od tega? Karkoli je bilo, bilo je blesavo. In, ja, sem težavna oseba. Objem, prosim. Spet. Vedno. In povej, da nisem bumbar. In povej, da se obnašam trapasto, ampak ni nič narobe. Povej, da nisem butlica, tudi če sem. In goddamn, objemi me.

In lažje je vse to napisati kot povedati.

Razpoloženje: Slepo izgubljena med belino vseh belin. (Sanjala sem rdeče.)
Trenutno se vrti: Nightwish - Elvenpath.
Vreme: Oblačno.
Misel dneva: I wish I had an angel.

Iz katere snovi so sanje?

2010-01-08T10:18:00.000+01:00

Prijetno zavita v toplo oddejo,
na robu budnosti, čakam.
Kljub vreščeči budilki,
oči ostanejo zaklenjene.
Hočem vzeti zalet in skočiti.
V svet pravljic ter groze.
Leteti po nebu bleščečem.
Jadrati na gromozanski snežinki.
Lahko pa moje srce razgrize mora.
Ubije, pokonča, zastrupi.
Zastrupi srce, misel in telo.
Vseeno mi je. Tvegam.
Možnost ostaja.
Nikoli ne veš kaj boš dobil.
Ljubezensko zgodbo ali grozljivko.
Če me bodo okljuvali krokarji,
me jutri čaka tek po mehki travi.
Upam na stopnišče do paradiža
in oči ugasnem za devet minut.
Zvoki fanfar.

Iz katere snovi so sanje?

Sanje so iz nas samih.

Razpoloženje: Lost in Winter Wonderland
Trenutno se vrti: Led Zeppelin - Stairway to Heaven
Vreme: Sneži.
Misel dneva: Kje sem? Kdo sem? Kaj počnem?

Gib mir Kraft.

2010-01-01T23:45:00.001+01:00

Novoletni dan je popolnoma enak vsem drugim malce zmačkanim jutrom. Nekoliko je dolgočasen in mojih zaobljub je čisto preveč. Ne maram zaobljub. Ker kršim pravila. Tudi tista, ki si jih sama postavim. Sploh pa ne maram novoletnih zaobljub. Ker nekako vedno uspejo propasti. Letos pač ne, I hope. Ne bom razmišljala o propadu. Hočem vse. Hočem enkrat se iti po pravilih. Svojih! In vem, da lahko. In bom! Rabim sicer močno voljo, ki je ponavadi nimam na pretek. In namen, zakaj počnem stvari, tudi zelo pomaga. To pa imam. Potrebujem samo še malo spodbude. Če nihče ne bo verjel vame, tudi sama ne morem verjeti vase v neskončnost. Pomoč, torej. Nočem razočarati. Sebe in drugih. Nočem prelomiti. Obljube sebi in drugim. In nočem biti epic fail. In ne gre se za to, da sem pač nekaj rekla, gre se za to, da hočem pokazati, da fuckin' lahko storim kar hočem! Ker sem tudi dovolj trmasta... BOM!

Razpoloženje: Malce čudno.
Trenutno se vrti: Siddharta - Platina
Vreme: Tema.
Misel dneva: (Kljub močni odločenosti, me zanima:) Kaj se zgodi, če prelomiš novoletno zaobljubo, ki si jo dal nekomu, ki ti pomeni zeloZELO veliko? (Ker res ne vem, če lahko, glede na dvome... In ker tega ubistvu ne delam zase.)

I wanna be a Guitar Hero.

2009-12-22T18:12:00.005+01:00

Al' pa če bi dež nehal padat?
Al' pa če bi me nehalo boleti grlo?
Al' pa če bi vedela kaj za Silvestrovo?
Al' pa če bi lahko zdaj spala?
Al' pa če ne bi Roditelji imeli nekih motenj?
Al' pa če bi internet delal?
Al' pa če bi po hitrem postopku znala vse 3 komade?
Al' pa če ne bi bila konstantno lačna?
Al' pa če bi bila vsaj hitro sreda zvečer?

Al' pa če se ne bi obremenjevala z vsem tem?

Razpoloženje: Melanholično.
Trenutno se vrti: /
Vreme: Tema, slišim dež.
Misel dneva: People are strange when you're a stranger.

To weird to live, to rare to die.

2009-12-15T11:01:00.003+01:00

Pogled skozi okno. Sneg. Čakala sem ga. Snežni angelčki in škripajoč mraz pod mojimi nogami. Zima. Vendar ne pomaga. Sredi decembra smo in jaz se vedno bolj potapljam v depresivno razpoloženje, ki me ponavadi napade konec leta. Nostalgija. Žalost. Čakanje. Počutim se kot ladja brez pristana, čeprav vem, da ga imam. In tokrat me tudi niso mučile psihične sanje. Ne, bile so očarljivo lepe. Nisem se hotela zbuditi. Vendar se sedaj, 2 uri po koncu sanj, počutim blesavo. Kot da so bile vse res samo sanje, ki nikoli ne bodo več kot to. Kot da kaj takega ni mogoče v mojem življenju. Kot...
Iz zvočnikov prihajajo žalostni komadi in če slišim samo še enega več, bom bruhnila v jok. Pogrešam ljudi. In spet potrebujem neskončen objem.

Razpoloženje: Rahlo depresivno.
Trenutno se vrti: Cheap Trick - The Flame
Vreme: Oblačno.
Misel dneva: After the fire, after all the rain, I will be the flame.

Včeraj: Lumpi.

2009-12-11T12:48:00.002+01:00

Z rahlim glavobolom se sprašujem razna vprašanja, ki se porajajo v glavi, ko gledam stare fotografije, ki smo jih posneli, ko smo bili še mladi in neumni, in smo mislili, da je cel svet naš, ter da bomo živeli večno, saj smrt nikoli ni prišla na naše misli, ko smo skupaj preživljali tiste dneve in noči, predvsem noči, o ja, to je bilo zabavno, vendar je tega časa konec in tega se šele zdaj postopoma zavedam. Nevšečno.

Zelo zelo zelo nujno rabim objem.

Razpoloženje: Malo manj blah kot včeraj.
Trenutno se vrti: Šumi mi v glavi.
Vreme: megla.
Misel dneva: Where's your will to be weird?

Again.

2009-12-10T09:47:00.002+01:00

Spet jaz.
Spet zajebala.
Spet sem razočaranje.
Spet jokam.
Spet hočem stran.
Spet me boli grlo.
Spet grde sanje.
Spet živčnost.
Spet joka.
Spet jo boli.

Spet se sprašuje, kaj je naredila narobe.

Spet, spet, spet.
Spet je vse brezveze.
Spet je bedno.

Spet ne vem kako naj vse popravim.

Spet upam na novo prihodnost.
Spet začenjam znova.

Razpoloženje: Blah.
Trenutno se vrti: /
Vreme: Sunac.
Misel dneva: Spet je čudna beseda.

Please, make my dreams go away. And hold me forever.

2009-12-03T10:57:00.003+01:00

Spet moje sanje. Žive, barvne. Grde. S preveč pomembnimi osebami mojega življenja in tragičnim koncem. Drugače je, če na koncu sanj umrem jaz. Drugače je, če je konec celega Sveta. Drugače je, če sanje pozabim. Drugače je, če vem, da se ne bo nič uresničilo. To pa je nočna mora.

Hiša v Stražišču. Trata pred posekano magnolijo. Jaz. Resen obraz. In moje srce se sesuje na drobne koščke. In potem se slika zamenja. Neka zasnežena gora. Prepad. Padec. Tečem iz gore, v potoku solz. Vržem se v grmovje. Zaspim in hočem umreti. Nov prizor. Moja soba. Sekira. Potoki krvi in depresija v očeh. Spet nova slika. Želežniška proga in vrvi. Dve postavi in približujoč vlak. Zvok dveh padajočih stvari na tla in moj krik. In zopet nova scena. Obisk. Kopalnica. Kopalna kad polna krvi. Obrat nazaj in oseba s pištolo in pokrvavljena stena. Tek in noge težke kot cent. Novo prizorišče. Nabiralnik. Pismo. Poslovilno. Padem po tleh in se onesvestim. Zbudim se na drugem kraju. Jaz na pogorišču gozda. Dim se še vedno kadi. Sama, brez ljudi, ki mi kaj pomenijo. Mrtvi, jaz zapuščena. Odšli, zapustili, jaz ostajam. Nima smisla.

In to je posledica Lune. Ter premišljevanja pred spanjem. Ter strahu. Pred izgubo. Boli me misel na to. Solze pečejo. In danes zvečer bom jokala. Upam, da samo danes in nikoli več.

Razpoloženje: Čudno, zelo preveč čudno, da bi mi bilo všeč.
Trenutno se vrti: Immortal - One by One.
Vreme: Malce meglic.
Misel dneva: Ne morem več živeti v strahu pred izgubo. In strahu se ne morem znebiti. Kaj zdaj?

Why you slap me in the face? Again and again.

2009-12-02T10:40:00.003+01:00

Danes mi je vseeno. Vseeno za smrt, vseeno za hedonizem, vseeno za vse. Danes sem samo besna. Neopisljivo besna. Vsa čustva, ki sem jih imela do česarkoli so se pretvorila v bes, ki me žge v grlu. Komaj diham. In, ko razmišljam, kaj naj pravzaprav naredim, mi misli preskakujejo ena v drugo in tako naprej in tako naprej. Krvavi scenariji. Odhod. Maščevanje. Karkoli. Karkoli je bolje kot ležati na postelji in jokati v blazino in potem sedeti in gledati v prazno.
Samo še enkrat... in to bo kaplja čez rob. Samo še enkrat in res ne bom več zdržala. Resnično ne morem več. Iz milijon razlogov. In tega se noben bumbar ne zaveda. Prepozno bo. Totalno prepozno. In ničesar več se ne bo dalo spremeniti.
In potem, ko bes bes gre, se počutim kot prazna lupina. V ušesih mi šumi in roka mi trza. Vendar v moji notranjosti ni ničesar več. Eksplozivnega čustva je zmanjkalo in sedaj se počutim utrujeno, čeprav sem vstala pred kratkim. V grlu me še malo boli. Čutim zatišje med dvema viharjema. Glava je prazna in tako vseeno mi je kot mi še nikoli ni bilo.

Prepozno.

Vem, kaj bom naredila...

Razpoloženje: Besno?
Trenutno se vrti: (Ni dovolj nasilnega komada.)
Vreme: Sonce.
Misel dneva: Kill.

Nothing's gonna keep me down.

2009-11-27T13:19:00.006+01:00

Vsi smo samo smrtniki. Na kratkem dopustu v tem življenju. Nastali iz materije, povrnemo se v materijo. Smo le začasna ureditev molekul, ki so se po naključju povezale v naše obraze, noge, roke in ostale dele telesa. Ko bo prišel naš čas nas bo odpihnilo v neznane dimenzije kot jesensko listje v oktobru. Naša telesa bodo razkrojili črvi. Naše duše pa...
Čudež je, da smo, kar smo. Sicer smo pokvarjeni in pohlepni in nemoralni in bolanih dejanj in še bolj bolanih misli in smo morilci in nečistovalci, lažnivci in onesnaževalci; vendar živimo. Po nekem naključju se je iz neživih tvarin razvilo življenje. Najprej primitivne oblike. In nato vedno bolj kompleksne živali. In nato po čudnem evolucijskem postopku še ljudje. Ne sledimo več samo nagonom, kot ostale živali. Ukvarjamo se z umetnostjo. Povezujemo se v skupnosti, ki temeljijo na čustvih. Vodijo nas cilji. Razvijamo tehnologijo in se bojimo smrti. Nekega dne bomo odkrili kako naša telesa, ko dosežejo primerno starost, ponovno narediti. Kaj pa naši spomini? Kaj pa tisto, zaradi česar je naše življenje dejansko nekaj vredno? Kako bomo lahko naše spomine prenesli v novo telo? Kaj nam bo pomagalo, da bomo, ko bomo dosegli svoj čas, mrtvi omahnili in se potem rodili, ponovno kot feniks, če pa bomo brez spominov in občutkov, ki smo jih imeli v prejšnjem telesu?
Nima smisla. Novo telo ne bo imelo smisla, saj bo znova začelo kopičiti spomine. In to pravzaprav ne bomo mi. Telo bo izgledalo kot mi, govorilo kot mi, to bo naša najpopolnejša kopija. Vendar bo to popolnoma druga oseba. Nekako kot bi mi imeli priložnost še enkrat živeti. Vendar ta nova oseba ne bo imela naše zavesti, naših mišljenj. Torej je brez pomena, da se pehamo za tehnologijo, ki nam bo omogočala tvorbo novega telesa. Na novo tvorjena oseba ne bo ista oseba, temveč bo samo enaka. Ustaviti staranje pa...
Imamo torej le eno priložnost. Eno samcato priložnost, ki nam je dana. Izposodimo si svoje telo za eno življenje in... poskušamo uživati. Naše življenje je podobno igri igraleca v gledališču, ki bi brez predhodnjih vaj prišel igrati na premiero. Premalo časa. In preveč zapravljenega časa.
Ob takih mislih me prime da bi šla in pustila vse nepomembne stvari za seboj. Šla in živela. Kdo potrebuje izobrazbo in pospravljanje in druge izgube časa, če smo pa vsako sekundo bližje smrti? Vsak izgubljen trenutek je kot kaplja v morje. Ne moremo ga več dobiti nazaj. Samo omejen čas nam je dan. Zakaj ga ne izkoristimo? Zakaj nismo srečni? Zakaj se obremenjujemo z nepomembnimi stvarmi? Zakaj ne Živimo? Iz dneva v dan nekaj čakamo. Namesto da bi uživali v danem trenutku. Preveč neaktivni smo. In premalo samoiniciative imamo.
Nočem se nekega dne zavesti in ugotoviti, da s svojim življenjem nisem naredila dovolj. Da ga nisem do konca izkoristila. Da sem bila pasivna in sem pravo življenje samo opazovala, ne pa bila aktivni udeleženec. Nenene. To bi me na mestu ubilo. Vse hočem. Vse kar se da dobiti in doživeti in videti. Preden bo prepozno. In ko je vse pred teboj se vsega tega ne zavedaš. Ne zavedaš se da je treba živeti zdaj. V tem trenutku. Nikoli ne veš kdaj bo tvoj zadnji trenutek na Zemlji. Misliš, da imaš dovolj časa, da doživiš vse kar je za doživeti. Napaka! Nikoli ne moreš doživeti vsega. In čas beži. In življenje je treba zajemati z veliko žlico. Z zajemalko! Zdaj in tukaj. Hočem vse.

Razpoloženje: Hedonistično.
Trenutno se vrti: Bon Jovi - Bounce
Vreme: Oblačno.
Misel dneva: Hočem zajemalko.

Walk on water.

2009-11-23T22:04:00.005+01:00

Aveš, ko je v enem dnevu preveč filingov?
Ki izpodrivajo drug drugega
Še preden dobro zaznaš kaj čutiš.
Aveš?
In množica spominov.
Spominov, ki so posledica glasbe.
Spominov, ki nastanejo ob branju besedil, ki so v zvezku, ki se nahaja na dnu omara za nadalnjih 5 let.
Spominov, ki ne bolijo več.
In sanje.
Grde, zlobne in čudno čudne sanje.
Ponesreči se jih spomnim in upam, da bo jutri drugače.
Kje so tiste zanimive sanje v katerih bi morala uvesti cenzuro?
In jeza.
Pomirjena.
In lenobni občutki, ki jih preženem z nutelinim toastom.
Preveč energije, ki se kopiči.

Shook me all night long...

Razpoloženje: x2 - 2x - 2 < |x - 1|+|x+3|
Trenutno se vrti: Aerosmith - Crazy
Vreme: Tema.
Misel dneva: Preveč.

MRŠ!

2009-11-20T18:46:00.002+01:00

Ja, vem, no. Pač sem veliko razočaranje. Pa me ubij in vse težave bojo rešene. Majhna punčka pač ni pridna deklica in ne uboga ukazov in ne pomaga doma in ne študira in ne hodi v službo in se boemsko obnaša in posluša preglasno glasbo in ne mara nositi rožnatih punčkastih oblek in uporablja preveč barvice za oči in se nikoli ne spomne, da bi zaprla usta preden zine kaj nepremišljenega in je premalo zelenjave in je lenušno razpoložena in rada dolgo spi in ima prijatelje s slabim vplivom. Ja, kaj, ugrizni se v rit, če jo dosežeš. To sem jaz in niti pod razno se ne mislim spreminjati, ker bi ti mogoče mela rada za hčerko nek drugačen tip človeka. Dovolj imam vsega. Spet ali še kar? Dovolj. Res, dobesedno čez glavo. Šest polnih kovčkov. In če bi lahko kam šla in če bi imela denar me ne bi videli več...

Razpoloženje: Roar!
Trenutno se vrti: Kataklysm - To Reign Again
Vreme: Tema.
Misel dneva: Kupim bombo po ugodni ceni. Anyone?

Drsenje in plavanje in topljenje in bledenje.

2009-11-14T15:47:00.004+01:00

Totalna abstrakcija mojega Bitja se je zlivala v neskončno neskončnost Kozmosa. Mehka kot vosek sem jadrala v ta sivi dan, ki je mrko gledal naša Življenja. Ko so Prsti drseli po nezemeljsko mehki Koži sem se v mehurčku Sreče stopila v neznano obliko, ki ji ne vem imena. Čas se je ustavil in Sveta izven tistega puhastega oblaka ni bilo. Lahko bi padla atomska bomba ali pa bi se Zemlja nehala vrteti. Moje abstraktno Bitje je vztrajalo v Ekstazi občutkov. Vsakršni klic iz zunanjega Sveta je bil zaman in Smeh je zvenel popolno. V tišini vzdihov so se sprehajali Poljubi, ki so vzniknili iz ničesar. V trenutku sem pozabila na svojo popolno nepopolnost. Utrip Srca, ki se sliši kot božanska Glasba in utripajoča žila, ki mi vzbuja vampirska nagnjenja. Bolečine v različnih delih telesa so bile zlahka pozabljene v tistem Objemu. Razpokane Ustnice so pele pesmi o tisočerih Zvezdah, ki so opazovale. Sanjavi pogledi so bili izgubljeni v Očeh spreminjajoče barve. Mravljinčasta Koža je drhtela v sobotni dan in sedaj mi ostajajo spomini in abstrakcija Bitja ter vijoličasto nebo.

Razpoloženje: Ekstatično in zasanjano in in in...
Trenutno se vrti:Red Hot Chilli Peppers - Parallel Universe
Vreme: Čudoviti vijoličasti oblaki.
Misel dneva:Never enough.

Deepest fear.

2009-11-08T18:44:00.004+01:00

Strah me je. Vsega. Strah me je tolikih stvari, da bi jih lahko naštevala cel dan. In ta strah se razvije v tesnobo. Stiska in oklepa me. In noče nehati in moje misli uhajajo v napačno smer. Premlevam stvari, ki jih ne bi smela premlevati. Sanjam grozne sanje. Apokalipsa in konec. Mene. In ljudi, ki jih imam rada. Prizori iz sanj se vsidrajo v moje možgane in se predvajajo z veliko hitrostjo. Slike postanejo motne in prelivajo se druga v drugo, grozljive stvari pa se množijo. V želodcu me stiska in zebe me. Ne vem, kaj naj naredim. Lahko bi se zatekla v sanjski svet pa me tam strašijo nočne more. Lahko bi... Save me?

Razpoloženje: Tesnoba.
Trenutno se vrti: Nič.
Vreme: Tema.
Misel dneva: I need you tonight.

Lovim deževne kaplje in jadram po lužah.

2009-11-02T18:16:00.002+01:00

Dan po tistem, ko so bile barve čudovite in je sijalo jesensko sonce. Dan po tem, ko sem preživela čudovito noč na puhastem oblaku. Dan po tistem, ko sem obiskala mrtve, ki jih pogrešam. Dan po tem je današnji. Ves turoben in mrzel in meglen. In poln čustev. In sanj in idej in želj. In načrtov. In ljudi iz preteklosti. In ljudi iz sedanjosti. In ljudi, ki so bili v mojem življenju vmes. Sprašujem se kam drvi moje življenje? Zakaj za mano ostajajo ljudje, ki vsaj očitno ne drvijo tako hitro po svojem življenju, kot drvim jaz? Rada bi te ljudi ob sebi. Rada bi sebe ob njih. Obžalujem vse tiste izgubljene priložnosti. Jesen. Očitno čas za nostalgične misli. Čas, ko bomo nadoknadili izgubljene večere, trenutke in pogovore. Moramo. Ker mi je žal za njimi. Ker nočem, da se oddaljimo do neskončnosti. Kot sem se očitno z nekaterimi. Ne. Trudim se priti nazaj na tisti odnos pa mi ne gre. Ne uspeva. In tako me začne obhajati neka žalost, ki me nežno objame in nato brutalno stisne in zadavi. In kurja polt. Pa ne tista prijetna, ko se te nekdo dotakne. Ampak drugačna. Negativna. Tista, ki ti da neprijeten občutek. Ne vem kaj naj naredim. Ne vem kaj naj ŠE naredim. In moje razmišljanje se je iz sreče v mojem milnem mehurčku v času desetih minut spremenilo v nostalgijo. Ter obžalovanje. In željo.

Razpoloženje: Neznano. (Samo ne vem še kaj čutim...)
Trenutno se vrti: Bon Jovi - I'll be there for you
Vreme: Tema.
Misel dneva: Nazaj.

show me the way into the next whiskey bar.

2009-10-28T10:55:00.003+01:00

Iz mene se ne bo nobeden norca delal. Mene ne bo nihče žalil. Meni ne bo nihče govoril, da sem zguba. Nihče. Nihče nima pravice tega početi. In ne bom več tega prenašala. Ni šans. Raje se preselim v kartonasto škatlo, nekje na ulici, in zmerznem na ledenih tleh, shiram od lakote in se posušim od žeje. In določenih stvari pač ne pričakuješ od roditeljev?

Po neznanem številu dni zopet razmišljam o pobegu. Pobegu pred žaljivkami, ki zelo blagodejno vplivajo na mojo samopodobo in samozavest. NOT! Ja, hvala, no, nisem vedela, da si misliš take stvari o meni. Briga me ali so bile stvari izrečene v jezi ali ne. Nekega dne mi bo vseeno in me ne bojo vezale več nobene vezi. Nekega dne tebi ne bo več vseeno. Takrat bom šla. Šla na drugi konec sveta. Letela bom. It will be like i never existed. In želja, da tiste stvari nikoli ne bi bile izrečene?

Razpoloženje: Nedefinirano.
Trenutno se vrti: The Doors - Ghost Song
Vreme: Sonce.
Misel dneva: Get a life.

Let it be.

2009-10-21T13:05:00.005+02:00

Če si vzameš čas, porabiš za vse moje objave tri ure. Danes sem prebrala zgodovino mojih zadnjih dveh let. Tri ure sem se čudila sama sebi. Prebrala sem vse od prve do zadnje črke. Čustva, ki to niso več, so le še spomini. In dogodki, ki oživijo v besedah. Dogodki, ki jih živo vidim. Danes izgledajo popolnoma drugače, kot so izgledali v času dogajanja. In občutek, da sem imela veliko stvari, ki sem jih slutila, premišljevala, sanjala, prav. In med branjem sem se smejala sama sebi. Dobila občutek, da sem pretiravala. Včasih. In iz vsega tega vidiš, da se nobena juha ne poje tako vroča kot se skuha. Ker nekako, se vedno vse uredi. Ker je življenje ena velika sestavljanka. In ubistvu mi je to všeč. Čeprav nikoli ne moreš imeti vsega, imaš lahko vsaj zelo lep kos vsega. In življenje je lahko čisto lepo. In tudi je. Zdaj.

Razpoloženje: Kulj.
Trenutno se vrti: Bon Jovi - Blaze of Glory
Vreme: Oblačno.
Misel dneva: Še vedno ne mislim.

Future Blues.

2009-10-18T12:33:00.003+02:00

Zaspane oči gledajo v ekran.
Pink pony čaka.
Polnočni prigrizek.
Boleč hrbet.
Blesavo vreme.
Videt slišat čutit imet.
Mavrica, ki se tepe z mačkom, v glavi.
Potovala bi.
Šla bi na vse koncerte.
Neskončno dolgo igrala bass.
Tri neskončnosti bi objemala.
Bila bi svizec, ki zavije čokolado v folijo.
Oh, ukradla bi te.
In z zamahom čarobne palice bi odpravila vse pizdarije.
Z velikim rumenim čopičem narisala sonce.
Ali dva.
Imela bi službo, o, ja.
In kosilo.
Never-fuckin'-jetno.
Če zapreš oči ima glasba novo dimenzijo.
In lajf je lep.
Dones, jutri, vedno.
Iz mene se ne bo noben norca delal.
King of the mountain.

Razpoloženje: O, happy day!
Trenutno se vrti: Bonnie Tyler - Total Eclipse Of My Heart
Vreme: Oblaki.
Misel dneva: Danes ne mislim.

Limonada.

2009-10-10T11:47:00.010+02:00

In potem se nekega čudno toplega večera za oktober znajdem v telenoveli. Slovenski. Kjer ne nastopajo Esmeralde in Joseji. Kjer so težave velike in zbeganost še večja. Ni cenenih igralcev, saj vsak igra samega sebe. In v enem večeru se dogajajo preobrati, ki se jih še španski pisci ne bi sramovali.

V bornih petih urah se izmenjajo trenutki razočaranja, žalosti, vdanosti v usodo, začudenja, veselja, evforije, šokiranosti, radosti in potem skrbi skrbi skrbi. In zdi se, da je preveč dogajanja strnjenega v en dan. Glavni junakinji se dogajajo stvari, ki so v nasprotju z Murphyjevim zakonom. Ko hoče enkrat za vselej narediti konec tej noriji, ji izbranec, s katerim naj bi si bila usojena in s katerim naj bi skupaj preživela zavidljivo vrsto let, pove da je neresen in zbegan in ne ve kaj hoče. In tu pridejo na vrsto negativni občutki. Ne verjame svojim ušesom in malo ji gre na jok. Solze niso zaigrane in na srečo je tema, da jih lahko skrije. In prvi šok mine in naša junakinja se sprašuje, zakaj ji ni težko pri srcu? Zakaj je na nek čudno sprevržen način vesela? Kot da se je vse razjasnilo. Občutki niso trajali dolgo, saj je biu čas za premik med množico ljudi, ki jih je poznala in ki so poznali njo. In objem, ki ji ne bi smel biti všeč in bi moral biti samo objem. Zmaje z glavo in si misli, da je to samo občutek, ker rabi malo tolažbe. In potem se začne veselje. Pogovarja se z ljudmi, se smeje in stresa šale, živi in diha.. Sreča ljudi iz preteklosti in se z njimi prijetno pogovarja. Potem sreča še ljudi iz preteklosti, s katerimi se nima namena prijetno pogovarjati, ker bi jih najraje treščila v... nekam-pač-kjer-najbolj-boli. Gre na koncert in popije par piv. Veliko opravka ima, da ljudem, ki jim je obljubila novice, pošlje sms-e. Ko se prerine v drugo vrsto jo šokira čisto kratek poljubček na čelo od nekoga, ki tega naj ne bi počel. Zmaje z glavo in si misli, da je bilo to čisto naključno trčenje. Po koncu koncerta gre na WC in telefonirat. Telefonski klic je napaka, saj ji je potlej žal. Pride nazaj in se spomni, da bi nekoga morala nekaj vprašati. Stopita vstran. Vpraša. Pogovor se zasuka v popolnoma nepričakovano smer. Izve marsikaj in srce bije tako glasno in močno, da se junakinja zaboji, da bo skočilo iz prsnega koša. In v sestavljanko se dodajo koščki, ki so manjkali in tako tvorijo najbolj popolno sestavljanko v zgodovini sestavljank. Seveda s svojim dolgim jezikom malo preveč pove. Stvari ki bi morale biti skrite in zakopane na dno srca. Morala bi se obnašati malce skrivnostno in nedosegljivo. Vendar se ne more zadržati. Predolgo je čakala na to. Pozavestno je čakala na to. Pove. Veliko bi še lahko povedala. Vendar jo Mr. Očitno-princ-na-belem-konju objame. In to pove vse. Morata nazaj med ljudi. Naša mlada junakinja se ne more nehat smejat. Smehlja se. Smehlja v neskončno nebo, smehlja v obraze, ki so vsi enaki, razen Njegovega. Ker nista dokončala pogovora se z gospodom Princem odpravita stran od ljudi. Govorita in govorita in govorita. Nato se nenadoma približata bolj kot je spodobno. Slovenska Esmeralda je še vedno šokirana nad razpletom dogodkov. Zato njega prosi, da jo malce udari, da vidi če sanja. Ne deluje. Prosi ga naj jo raje uščipne. Seveda ne deluje, ker je prenežen. Vendar ve, da ne sanja. V sanjah pač nikoli ne preverjamo ali sanjamo ali ne. Gresta med ljudi, ki ju že čudno pogledujejo. Vsak s svojo skrivnostjo. Poslovita se kot da se ne bi nič zgodilo. Junakinja napiše sms, z odgovorom na vprašanje. Vendar se odloči da je sms prekrut in predirekten. Zato ne pošlje ničesar. Ko pride domov se uleže v posteljo in se počuti kot en tak srečen otrok. Spati ne more, zato pošlje sms Gospodu-s-konjem. Spati še vseeno ne more in postelja je hladna. Zbudi se prezgodaj, ob 6h in ne more verjeti kaj se dogaja in kaj se je dogajalo. Ko se misli zbistrijo, se nasmehne in se obrne in poskuša zaspati nazaj. Ko se zbudi v drugo se misli še bolj zbistrijo in pomisli, da nekaterih stvari ne bi smela reči. Da ne bodo ovira. In ovira ne sme biti tudi to, da je prejšnji teden Princ na belem konju letal naokrog z napačno princeso, mlada junakinja pa je bila prepričana da drži v rokah pravega princa.

Some things are worth fighting for...

Razpoloženje: Veselo, srečno zaljubljeno in malce zbegano.
Trenutno se vrti: Judas Priest - Worth fighting for
Vreme: Oblaki.
Misel dneva: Kaj sem storila, da sem si zaslužila toliko preobratov? (Se pa ne pritožujem :D)

Am I wrong?

2009-09-27T13:02:00.004+02:00

In potem končno pride dan, ko je vse prav, čeprav je narobe. Končno! Čeprav je vse takooo narobe se zdi totalno prav. Vse ima svoj razlog. Vsak zakaj ima svoj zato. Čeprav čakam, čakanje ni brez pomena. Čeprav na maram čakat, je vredno. In oblivajo me občutki popolnoma novih dimenzij. Rada imam te dimenzije. Ponoči se mi sanja, da pijem galone vode in ledeni čaj ima okus po vinu. In čutim željo. In podnevi imam nasmešek na obrazu, ko sredi vrta režem sončnice, katerih čas je minil. Moj pa prihaja. Prihaja moj čas, ko bo vse tako kot mora biti. In glasba ima nove tone, ki jih prej nisem slišala. Naključne oblike tvorijo vzorce, ki imajo smisel. Vse je rahlo psihadelično. Energije imam na tone. Škoda, ker mi filinge pokvarijo tastari. In matematika, ki je nisem naredila. In krompir. Ko pa spet zaslišim melodijo, se vse popravi. In odločitev, da se ne bom kregala. In odločitev, da bom pridna. Pospravljati in peti. Skakala bi po trampolinu. Svet okrog mene bi postal zmazek barv. In mogoče le vse ni tako prav kot mora biti. Mogoče nekaj manjka. Nekaj. Ti. Objem. Ta božanski vonj, ki se ga ne naveličam, in mehkoba las. Še vseeno je prav, ker čakam. Ker ima pomen. Mora ga imeti, da bo prav. Mora biti prav.

Razpoloženje: mozaik različnih čustev.
Trenutno se vrti: Alice in Chains - Would?
Vreme: Oblaki.
Misel dneva: Preveč.

...

2009-09-12T15:19:00.004+02:00

Obožujem.

(Kje hudiča se dobi majco od Morrisona? Doorsev?)

till the end of my damaged heart.

2009-09-10T20:25:00.004+02:00

Nejasnosti.

Vsi negativni občutki se spreminjajo v zasanjan pogled skozi okno vlaka, ki drvi po svoji ustaljeni progi vsak dan že veliko let. Občutki letijo in drvijo in jih puščam za sabo. In vse skupaj postane jasno. In vem kaj hočem. Hočem vse, zdaj. Kje si? Povej mi, kaj čakaš, za vraga?

Preprosto hočem. Poskusiti, okusiti, dati priložnost. Živeti. Zelo živeti. Till the end of my damaged heart. Hočem objeti in nikoli spustiti. Vonjati sanjski vonj. Čutiti toplino objema in utrip srca. Hočem. Hočem. In nekje daleč pod vsemi ostalimi filingi čutim, da si tudi ti v neki čudni in vendar drugačni situaciji. Si? Povej mi. Pogovoriva se. Prosim, ne čakaj na maj. Jesen je in jaz potrebujem nekoga, da ga objamem. Sredi zime. Pohiti, prosim, drugače bo prepozno. Ali razumeš, da spuščaš iz rok priložnost za priložnostjo?

Razpoloženje: Strange.
Trenutno se vrti: /
Vreme: Tema, oblaki, predvidevam.
Misel dneva: I found an island in your arms, country in your eyes.

"NE!"

2009-09-09T13:04:00.005+02:00

Povej mi zakaj enkrat ne moreš odločno reči "NE" in se postaviti zase, končno. Ne maram ljudi, ki se ne morejo ali ne znajo ali nočejo postaviti zase. Blah. Povej mi, zakaj to počneš? Grdo je. Neprivlačno. Odbija me.
Fujfejfoj.
Enkrat je potrebno reči "NE." So what, če zato koga razočaraš? Razen, če raje razočaraš mene, kot njih? Potem se vprašam ali sem sploh kaj vredna, ker sem vedno jaz tista, ki ji rečeš "NE." Po eni strani razumem in se lahko poistovetim s teboj, po drugi strani pa mi taka dejanja poženejo kri po žilah in se vprašam kaj sploh razmišljam. Morala bi tudi sama reči "NE." In končati to traparijo. Ni prav. In meni lahko rečeš "NE" le v omejenem številu, ker nisem oseba, ki bo prosjačila, kljub "NE"-jem. Kmalu bo prišel čas, ko bom jaz za večno v glavi imela velik "NE." In potem bo prepozno.
Fujfejfoj.
Reci "Ne!" Vendar enkrat za spremembno ne meni, ker me ubija.

Razpoloženje: Razpizdeno in živčno.
Trenutno se vrti: Pankrti - Greva drugam.
Vreme: Oblačno.
Misel dneva: Kolikšen je rekord v najdalj časa trajajočem trzanju očesa?

Zažgan krof in neodpustljiva napaka.

2009-08-10T09:24:00.001+02:00

Sedela sem za pultom čisto običajne kemične čistilnice in si vsak noht lakirala z drugačno barvo. Palec travnato zelen, nato rdeča, modra, vijolična in tako naprej. Čakala sem stranke, čakala sem dogajanje. Dogajanja pa ni bilo veliko, saj je kemična čistilnica stala na kolih sredi morja. Radio je igral neko pesem, ki sem jo poznala, vendar nisem vedela od kje.
Pesem so prekinili in nadomestilo jo je poročilo o radarjih, ki lovijo pešce. To je bilo nekaj običajnega, saj so ljudje sedaj leteli in pogosto prekoračili omejitve.
Ko sem nalakirala vse nohte sem začela brati revijo iz zadnje strani naprej in od spodnjega dela strani proti vrhu. Tako si lahko izvedel vse skrite informacije, ki so jih pisci zakrinkali v čisto običajne članke. Informacije o CD-jih, ki jejo ljudi in urah, ki te hipnotizirajo. O stvareh, ki se zdijo nepomembne, vendar ti lahko rešijo življenje.
Prišla je stranka in prinesla očistit svoj rdeče zelen suknjič, ki je pod pravo svetlobo izgledal, kot cvetlični grm na katerem rastejo banane.
Naslednja stranka je bila neka ženska, ki je v roki prinesla plišasto ribo. Klicala jo je Tiger. Prosila je, da ji Tigra operem, zlikam, nahranim in manikiram. Vendar vseh teh stvari pač ne moreš narediti plišasti igrači. Zato sem jo samo manikirala. Stranki, sem rekla, da bo nared čez pol ure.
Ko je druga stranka pršla nazaj je hotela pri meni naročiti še pomfri. Razjezila sem se in ji rekla, da je to kemična čistilnica in da seveda nimamo pomfrija, ampak samo krofe in kranjske klobase. Naročila je kranjsko klobaso v krofu. Tiger se je medtem podil po suknjiču, ki je bil pod pravo svetlobo izgledal kot cvetlični grm na katerem rastejo banane.
Ker sem v pralnem stroju revno pekla krofe tega nisem opazila, dokler ni prišla stranka po cvetlični suknjič in se začela pritoževat, da ji po njem leze plišasta riba. Lastnica plišaste ribe se je razjezila in rekla, da je to Tiger. Sprla sta se, o tem kaj je res in kaj ne, in ali vesoljci obstajajo, meni pa so se medtem zažgali krofi, ki sem jih predolgo pustila v pralnem stroju.
Tiger in suknjič sta medtem sklenila zavezo in potihem ušla iz kemične čistilnice. Nihče več ju ni nikoli videl. Stranki sta me tožili, ker sem izgubila njuno lastnino. Tako sem pristala v zaporu s tremi prostitutkami in električno kitaro, ki se je delala da je veslo. V zaporu pa je bila tudi neka Tigru podobna plišasta riba, za katero se je izkazalo, da ni plišasta riba, temveč čajnik, ki zastruplja ljudi s svojim hipnotičnim pogledom. Riba me je nazadnje zastrupila in umrla sem.

184960 koščkov je razpadlo

2009-07-28T11:33:00.003+02:00

Sem v nekem čudnem odseku svojega življenja. Tako čudnem in tako nepoznanem, da ga ne znam opisati ali definirati ali celo razložiti. Lahko poskusim. Razložiti. Ljudje se mi zdijo čudni. Nekateri ljudje, ki jih poznam že dolgo časa. Nekateri, ki jih šele spoznavam. Ne vem v kakšnih relacijah sem pravzaprav z ljudmi. Ne najdem svojega položaja v družbi. Tavam. Sama sebi se zdim čudna. Neprimerna temu svetu, temu življenju. Rojena v napačnem času, napačnem stoletju. Na napačnem kraju. In svet se mi zdi čuden. Slišim glasove, ki jih drugi ne. Sanjam psihične sanje. Sanje, o katerih ne razlagam, ker niso primerne. Ker so nerazložljive. Vendar se tam počutim kot Jaz in vse se zdi logično in ni treba razmišljati kaj počenjam. Razmišljam o čudnih stvareh. Želim nemogoče želje. Postajam nek čuden skupek organov, ki niso to kar naj bi bila Jaz. Vame se je naselila neka morbidnost, ki ji ne vem razloga. Ponoči me je strah, podnevi mi je dolgčas. Ko pade mrak malo oživim in takrat sem spet odblesk svojega starega Jaza. Hočem pristan. Varen pristan, ki bo omogočil, da pridem nazaj v svoje telo. Hočem objem. Hočem objem do konca sveta. Objem, ki bo držal vse moje razpadajoče koščke, preden se razgubijo po vsem vesolju. Hočem ven iz tega filinga. Hočem sonce. In potrebujem razlago kaj za vraga se dogaja. In ko preveč razmišljam o vseh teh občutkih, se mi zazdi, da samo preveč analiziram. Da je vse samo domišljija. Da je vse tako kot včasih, samo da včasih nisem o tem razmišljala. Lahko bi nehala razmišljati. Pa nočem. Nočem. Če ne razmišljam... me ni.

Razpoloženje: ?
Trenutno se vrti: The Doors - When the Music's Over
Vreme: Oblaki.
Misel dneva: Objem bi.

Nekega dne...

2009-07-22T01:47:00.002+02:00

Nekega dne bo vse drugače, kot je danes in jaz dobro vem, da do tega mora priti. Nekega dne bodo kisla zelena jabolka, ki jih obožujem izumrla, in jaz bom našla nekaj drugega za glodat. Nekega dne bo površina našega planeta razrita od bomb in min in raket in jaz bom vesela. Nekega dne bodo vsi sami in jaz bom imela navidezne prijatelje. Nekega dne ne bo več niti kapljice vode v radiju 2996507 milijonov kilometrov in jaz bom mežikala v sonce, ki bo vse skupaj še bolj sušilo. Nekega dne ne bo več pozitivnih čustev in jaz se bom temu krohotala. Nekega dne bodo kupi živalskih in človeških trupel izgledali kot gore in jaz bom radostno gledala v nebo. Nekega dne bodo izginili vsi izumi moderne tehnologije in vse bo tako kot v kameni dobi, samo slabše in jaz bom naredila preval in nato še trojni salto z obratom. Nekega dne bo vsa zelena trava postala rumena in jaz bom hopsala naokrog. Nekega dne bodo ljudje srečni, če bodo preživeli noč, ker jih ne bodo požrle bolezni in jaz bom živela večno. Nekega dne bo vsak sam svoj suženj in jaz bom svobodno letela po zraku. Nekega dne bo prišla nova rasa iz vesolja in spremenila režim na zemlji in jaz se bom z njimi spoprijateljila. Nekega dne bodo okrog nas zgradili ograjo in nas opazovali kot v živalskem vrtu in jaz se bom vrtela okrog svoje osi, v beli obleki. Nekega dne bo še sonce obupalo nad nami in najprej žareče zasvetilo nato pa zgorelo v nič in ugasnilo in jaz bom prižgala svečo. Nekega dne bo izginila še zadnja ljubezenska pesem in jaz bom skočila na drug planet. Nekega dne bo vsega konec in jaz se bom smejala temu. Nekega lepega dne bo pač konec sveta.

Razpoloženje: Apokaliptično.
Trenutno se vrti: /
Vreme: Neka tema.
Misel dneva: Konec sveta prihaja s svetlobono hitrostjo.

Sam, sam, sam je ostal in bližja je smrt, manjši je strah.

2009-07-20T13:08:00.005+02:00

Vse mi gre na živce. In prepričana sem, da grem tudi jaz vsemu na živce. Hočem nazaj svoj brezkrbni mehurček v katerem je samo sreča in veselje in radost in smeh in dobra volja. Skrbi me. Zelo me skrbi. Določene številke mi zbujajo strah in brezup in žalost in zaskrbljenost in malodušje. In noben kurac mi ne pomaga! Ne pravijo zaman, da se je treba zanašati samo nase. Nihče drug ti ne bo pomagal, če si ne boš pomagal sam. In to ponavadi spoznaš v nesreči in žalosti. Zanimivo je tudi koliko drugih stvari spoznaš, ko si v dreku. Zelo zanimivo. Največja škoda pa je, da te stvari pozabiš, ko si srečen. Ker takrat to ne šteje več in pomisliš, da je bila za ta razmišljanja kriva samo slaba volja. Oh, ne, kakšna napaka! V nesreči spoznaš več vodil v življenju, kot v sreči. Treba bi jih bilo še upoštevati. In hvala kurcu za vse. Hvala. Določenih stvari pač ne pozabiš. Določene stvari se ti vedno znova zarijejo v srce in se tam kopičijo. Hja, in potem pride eksplozija. In to je zdaj. Eksplozija, danes. Bes. Ne, ne bom se dala. Ne bom spet razkrila svoje šibkosti. Raje se zavlečem v temen kot in se prepustim mislim iz temnega kotička možganov. Sama bom poskrbela za vse. Ker na tem svetu si kurčevo sam, tudi če te obkroža množica ljudi. Sam si, jebemti. Za vedno sam. Sam se rodiš in sam umreš. Na žalost pa si tudi med tema dvema skrajnima fazama sam in samcat. In vse mi gre na živce.

Razpoloženje: U pizdi.
Trenutno se vrti: Hypocrisy - Evil Invaders
Vreme: Sonce. (Dež bi, zdaj takoj)
Misel dneva: Vsi smo sami, samcati.

Moje jutro.

2009-07-15T08:26:00.000+02:00

Novo sveže jutro. Jaz s poletno pomečkanimi lasmi, razpacanim mejkapom in črtasto mornarsko majico sedim za mizo in razmišljam. O tiramisuju, ki čaka, da ga naredim. O neomejenih možnostih, ki jih ponuja današnji dan. O tem kako bom zapravila 60 evrov, ki jih je milostno daroval oče ter zraven na listek napisal "Brez traparij." O nebu brez oblačka, ki kaže na vroč dan. O mojem kompliciranem življenju, ki se nenadoma zdi tako zelo enostavno. O všečnosti misli, ko bom sama doma in bo celih 9 dni takih kot to jutro.
Sem le majhen del sveta, ampak danes se mi zdi da lahko storim karkoli. Zdi se kot da sem iz majhnega, majcenega delca sveta prerasla v glavno gonilno silo. Kaj vse se lahko zgodi v eni noči. Ne moti me več tisto osebno sporočilo na MSN. Vseeno mi je. Vseeno mi je za vse tiste ljudi, ki me ne marajo. Vseeno mi je za sovražnike. Vseeno mi je za tisto luknjico, ki so jo na meni pustile norice. Vseeno mi je za vse, kar ne šteje. Danes je moj dan. In imam še nekaj dni, da premislim svojo situacijo, ki se danes zdi kot oddaljen oblak, ki ga ni niti na nebu, kaj šele v moji glavi.

Razpoloženje: Vzneseno, srečno, radostno.
Trenutno se vrti: The Beatles - Yesterday.
Vreme: Sonce in jasno nebo in metulji.
Misel dneva: Ko ugotoviš, da imaš prekratke roke, da bi objel cel svet... objemaj ljudi, ki jih imaš rad.

People are strange.

2009-06-18T15:52:00.002+02:00

Noč. Znajdem se sredi prazne ceste s slušalkami v ušesih. S slušalkami v katerih kriči, se zvija in ritmično utripa glasba. Ne morem razmišljati. Povečam volumen. Vsega je preveč. Zaprem oči. Ne vem več, kje hodim. In toni so v popolni harmoniji z mojimi čustvi. Podoživljam stvari, ki jih ne bi smela. Gor in dol in spet gor gor gor in malce dol in nato dol dol dol in spet gor. Divje nihanje nato prekine presunljiv krik. Moja čustva. Znova. Delam se ravnodušno. Delala sem se ravnodušno. Dokaj neuspešno. Moja krinka je bila preveč prozorna. In potem začnejo svoj rušilni pohod bobni. Kot moje srce. Stiska. Grlo je postalo suho. Nekaj je bilo narobe. Povsem očitno je bilo nekaj narobe. Krik se nadaljuje. V moji glavi pa kriči tanek glas, da naj se neham ukvarjati s tem in grem domov domov domov. Nisem mogla pustiti, da se krik in bobni in vse povezuje v vedno bolj grozno in strašljivo melodijo. Hočem kričati, dokler ne bom brez glasu. Melodijo mojega srca in čustev. Hotela sem popraviti, prepričati. Drugače bi se melodija nadaljevala v neskončnost. Zato sm goltala besede. Besede, ki jih nisem vajena, besede, ki so rezale vse navzoče. Rezale so me. Na drobne koščke. Besede, ki si jih ponavljam v možganih in, ki so pospremljene so z natačno vizualizacijo mimike. Hodim. Kljub bolečini pa se nisem vdala. Hodim. Navajala sem razloge in argumentirala vsakega. Ni pomagalo. Hodimhodimhodim. Besede so se zdele vedno bolj izmišljene in povzročale so moje krvavenje. Ni in ni hotelo biti konca. Melodija je postajala grozna in vse skupaj se je zapletalo in oči so me pekle. Bolelo me je vse in glas se mi je krhal. Tečem. Imela sem dovolj. Prihrumi vlak. Ustavim se nekaj centimetrov pred progo. In pesmi je konec. Občutki pa še vseeno ostanejo.

Razpoloženje: Like shit.
Trenutno se vrti: /
Vreme: Sonce.
Misel dneva: Nimam.

Preveč občutkov, preveč misli, preveč razlogov, preveč želj, preveč idej. Preveč preveč preveč. Preveč vsega za eno samo srce...

2009-06-02T23:33:00.001+02:00

Kdor je izumil čustovanje je totalen bedak. Čustva, my ass. Kdo na svetu pa še rabi čustva? Zameglijo razum in negativno vplivajo na naša dejanja. Vsaj v večini. Vsaj v večini mojega življenja. Naprimer... zdajle. Ne morem več normalno razmišljati. Vsega je preveč zame. Čudnih sanj in čudnih idej. Posebaj v stanju alkoholiziranosti. Dovolj imam tudi neutemeljenih občutkov, ki se pojavljajo skoraj vsak trenutek dneva. Izbruhi sreče in izbruhi žalosti. Včasih tudi praznina. In potem neki nedefinirani občutki, ki bi jih bilo treba zatreti v kali. In ne maram, da me starši ne marajo. Čeprav vem da me. Pa vendar boli... Včasih me prime, da bi se odselila. Včasih me prime, da bi srce zaprla v ledeno kocko. Konec problemov. Živi robot. Meat Puppet. Preprosto pa vendar tako... dolgočasno. Nenene. Grda misel. Grda, slaba, zlobna misel. Mogoče pa so čustva dobra? Čustvovanje je kot hoja po vrvi. Ravnotežje je pomembno. Zelo pomembno. Preveč teže na eni strani in ni več ravnotežja in padeš dol. Preveč negativnih ali pozitivnih čustev in ni več ravnotežja in padeš dol. Druga varijanta pa je... prevelika teža čustev. In vrv se strga. Počutim se kot da stojim na tanki vrvici, ki se bo zdaj zdaj strgala. Počutim se kot da me bojo čustva razgnala. In občutki in ideje in želje in nejasne vizije prihodnosti. Vse to mi kroži po glavi in povzroča zmedo. Povzroča, da ponoči ne spim in podnevi sanjam. Povzroča da ne vem kaj bi. In potem... tu niso le moja čustva. Množica drugih občutkov me obdaja. Ta čustva bombardirajo ob stene mojega osebnega milnega mehurčka. Tukaj so drugi ljudje, ki se vsi skupaj zapletajo v mrežo čustev. Kot zabite muhe v lepljivo pajkovo mrežo. In kje je izhod ven?

Razpoloženje: Emotional overload.
Trenutno se vrti: /
Vreme: Tema.
Misel dneva: Preveč.

Life sux right now.

2009-05-06T10:50:00.002+02:00

Fak fak fak.
Moji filingi niso pravi, right?
Kakšna zmeda.
Vsako noč sanjam burne in žive sanje.
V vseh na koncu umrem.
Ko se zjutraj zbudim mi ni jasno nič.
Ne kdo sem jaz, ne kdo si ti.
Občutim težo, ki se nabira v mojem želodcu.
Kepo, ki postaja večja in večja.
Komaj zadržujem srd.
Hočem nezakomplicirano življenje.
In odgovor.
Na mejl.
Hočem pozitivni odgovor na tisti mejl.
Ker drugače ne vem kaj bom storila.
Zakaj je vsaka pomlad bolj zakomplicirana od prejšnje?
Ker vidim vsako leto več komplikacij?
Bwaa, to je preveč zame.
Rada bi odšla.
Se skrila.
Zakaj se zapletam v stvar, ki je večja od mene?

Razpoloženje: Izmečkasto.
Trenutno se vrti: /
Vreme: Oblačno. (Like I care?)
Misel dneva: Izmečki sveta, združite se.

Čakala sem solze. Ni jih bilo.

2009-04-27T11:12:00.003+02:00

Živa, vendar mrtva si se vlekla skozi zadnja leta življenja. Sanjati večne sanje si si želela. Dovolj je bilo življenja zate. Dobila si mero let, kakršno si želijo mnogi. Skoraj sto let. Izpolnila si svojo nalogo, vzgojila tiste, ki niso mogli sami skrbeti zase. Tiste, ki jim je smrt vzela vse. Sedaj so dovolj odrasli, da si lahko odšla. Upala si na lepo posmrtno življenje, in milostno sodbo, ker si vanj verovala. Telo se je borilo, tudi ko um ni hotel več. Bolje umreti, si si mislila. In to tudi na glas rekla. "Koliko je vredno življenje na smrtni postelji?" sem se spraševala jaz. Bolečina je bila prehuda in če bi se lahko povzpela na kolena in jasno govorila bi prosila za milost. Ne več živeti, oditi, si želela. Beda konca življenja. Čakala, gledala na uro, ne spala. Zdravila, nezmožnost skrbeti zase, bol. Starost, bolezen je tlela. Napadala vse. Govorila si, vendar te drugi niso razumeli. Zavedala si se se tega. Ko sva odhajala si hotela pozdraviti še njo, ki je ni bilo z nama. In moja zadnja beseda je bila "Nasvidenje..." Ker sem vseeno upala, da boš še malo tu. Da te bom še videla. Naslednjo nedeljo. Vendar globoko v sebi sem čutila, da naslednje nedelje ne bo. Vroče solze so me pekle, vendar nisem hotela pokazati, da sem trpela, ko sem te gledala. Zato sem še enkrat rekla "Nasvidenje..." In sva odšla. Mogoče ne bi smela. Smrt bi morala počakati s teboj. Bila si sama... Ampak nisva vedela. Odšla sva z upanjem, da še ni prepozno. Vendar je bilo. Ko sva s težkimi srci in brez besed odšla je prišla ona. Smrt prišla je milostna, s solzami v očeh. Čakala si jo z odprtimi rokami, da te objame in odnese stran, v temne daljave. Vzela je še eno življenje, ki se je izteklo do konca. Ko se je čas iztekal, si se mogoče zavedala, mogoče ne, da odhajaš. Na poti domov, sem poskušala ne misliti na starko s koso v črnem plašču. Čez eno uro telefonski klic. Nezmožnost njega, da bi govoril. "Čisto sem šokiran" je rekel. Ona je že jokala, kot da bi vedela. In potem je samo še nekaj minut kimal v telefon. Jaz pa sem bolščala v nepospravljeno kuhinjo. Slišala sem pisk brez pozdrava in v trebuhu me je stisnilo. Slaba novica. Povedal je. Čakala sem solze. Ni jih bilo.

Srčna bolečina nobenga več ne briga.

2009-02-23T15:52:00.005+01:00

Oh, žalost. Ah, praznina. Samo ščemenje v očeh. Zaradi solz. Prekleto vse. Pa sem mislila, da je mimo. Ni. Prekleto. Boli me v grlu in ne vem kaj naj. Pospravim sobo? Gledam film? Grem spat? Se učim? Ne morem več. Tisoč in tisoč vprašanj mi mrgoli v glavi. In nič ne izgleda, da bodo kmalu razrešena. Blah. Blah blah. Blahblahblah. Traparija. Spet se mučim s stvarmi, ki so prevelike zame. Pretežke. Raje bom nehala in šla nekaj ustvarjat. Karkoli. Brez misli. Kar bo, bo.

Razpoloženje: Drekasto.
Trenutno se vrti: Ne. (Kaj se dogaja? Niti glasba me ne rešuje več:/)
Vreme: Oblaki.
Misel dneva: Make art, not war.

2009-02-21T10:22:00.000+01:00

Preveč sem občutljiva za ta krut in oster svet.

l + m1 + m2 = kaj? (paranoja)

2009-02-11T21:32:00.007+01:00

Oh, daj, draga, koga slepiš? Povej mi, kaj imaš od tega? Razen celega kupa razočaranja? In zmedenih misli? In presanjanih ur, namesto učenja? Brez smisla je. Kolikor sem hotela, da je prav, toliko sem zajebala. Torej vse. Bravo, stara, super si. Vse uničiš. Ni prihodnosti z njim. Ni ničesar z njim. Razen prijateljstva. Ampak, ko se mi zamegli razum, se mi zameglijo tudi filingi do njega. In ko se mi zamegli razum se mi zamegli vse. In "Metka". Oh, takrat se stopim. Kaj za vraga mi ni jasno? Kako si nekoga izbiješ iz glave? Sploh, če te razžira. Boli.

Kakozavragasemseznašlavtejzmešnjavi?

In potem premišljujem preveč, da bi normalno funkcionirala. S težavo se pomirim in spet je vse v redu in ni mi treba več paničariti. Spet sem v svojih tirnicah in spet sanjarim tja v 3 krasne in odštevam ure in minute in sekunde in zvezdne utrinke ter meteuljčke v mojem trebuhu. Spet sem slepa. Zaslepljena.

Razpoloženje: Sinus.
Trenutno se vrti: Njet.
Vreme: Tema?
Misel dneva: Zobna pasta ne pomaga in popoldansko spanje tudi ne. (Kdo bi razumel vse to...?)

Zguba

2009-02-10T14:10:00.004+01:00

Kje sem? S svojim življenjem? Pojma nimam. Ne vem kaj hočem in tudi, če bi vedela, ne bi znala uresničit. Bedno bedno. Enormne količine čokolade ne pomagajo... razen pri pospešenem nastajanju mazoljev, ki jih mažem z zobno pasto. Nič več ne pomaga. Ne pomaga niti to, da preživim še 2 dni, še manj kot 2 dni (in s tem 2 izpita), potem pa konec. Konec buljenja v zapiske, konec trpanja podatkov v glavo. In začetek. Začetek 3dnevnega rajanja. Četrtek Kreator, petek LJ, sobota pa pač nekaj drugega ne vem še kje točno. Nič ne sme propasti, ker ima vsak od teh treh dni... poseben namen in ja, pač ne sme. Potem pa nov semester. In zagotovo nek beden urnik.

Kako za vraga mi spet ni uspelo uresničiti obljube: "sprotno delo, bla bla, vse izpite v prvem roku, bla" Spodletelo mi je in zato me bo poleti čakalo preveč izpitov. Drek!!! Zdaj je prepozno. Lahko se le potrudim in poskušam tista zadnja 2 narediti. Ampak, jaz ne bi neke 6ke. Jaz bi več. Kje je sedaj moj idealizem in trma? Argh. Raje vidim, da ne naredim, kot pa dobim 6ko. Se bom pač poleti bolj potrudila, ko bojo dnevi daljši in ko bo vreme manj depresivno in ko bom mela več motivacije.

Zdajle namreč ne morem več. Zavalila bi se v posteljo in odsanjala tiste lepe sanje, ki jih je zjutraj prekinila zlobna budilka. In se zbudila v četrtek ob 15ih, ko bi ravno imela še eno uro časa, da se zbrihtam do vlaka in odpeketam. To bi ... pa ne gre.

Razpoloženje: Lajk, dipresd?
Trenutno se vrti: /
Vreme: Dež.
Misel dneva: I am a looser, baby.

Ljubezen je slepa. Vem, ker me ne vidiš.

2009-02-01T15:40:00.001+01:00

Čas teče in jaz sem še vedno na istem križišču. Še celo ta stavek sem gotovo že kdaj (enkrat ali večkrat?) napisala. Misli mi begajo in ne morem se zbrati. Ko se ustavim in pomislim, kaj pravzaprav hočem, ugotovim, da... nimam niti najmanjše ideje. In zato raje ne razmišljam. Bolj enostavno je. Vendar bo kmalu prišel čas, ko bom morala obupati. Ali pa storiti odločilni korak. Ker bo kmalu kmalu prišel čas, ko se bom počutila kot bedak. In ker kmalu ne bom mogla več prenašat vsega tega pretvarjanja, da se določene stvari niso zgodile. Vendar me je strah. In hočem to razčistit, da lahko normalno živim svoje življenjece. Da lahko zadiham in sem svobodna, kot sem bila ne dolgo nazaj. In hočem pomlad in vse kar spada zraven, zunaj pa ni ravno pomladno vreme. Sneg pada. Na žalost. Odštevam dni do... bolj srečnih časov? Medtem pa lahko pustim stvarem, da se uredijo na svoj način. Karkoli se bo pač že zgodilo... ne bom pozabila poletja 08.

Razpoloženje: Zmedeno.
Trenutno se vrti: Tišina, po dolgem času.
Vreme: Zimsko.
Misel dneva: Pomlad, kje si?

Jaz?

2009-01-24T20:14:00.004+01:00

Nikoli ne moreš imeti vsega. Vedno nekaj manjka. Sreča je izmuzljiva in nesreča rada prihaja v družbi. To ne gre več. Mislim, da imam krizo identitete, abstinenčno krizo in še 235 kriz, ki jih obstaja. Redki so trenutki, ko sem spet Jaz. In prehitro zbledijo.
Včerajšnji večer je bil večer, ko so bili vsi trenutki Moji. Skuhale smo kuhano vino in pile vroče borovničke s smetano. Šle v Kranj, žvečile flourescentno zelene žvečilne in se drsale po drsališču brez drsalk. Smejala sem se in pela, skoraj plesala in počela traparije. Polila pivo po mizi, ker sem spet preveč krilila z rokami. Potem sem tekla na WC po toaletni papir, ga prinesla do naše mize za majico. Oživila Suzanno, študentko iz Finske, ter se delala norca iz nekih pijančkov. Seveda sem imela družbo in bilo je zakon. Same babe. Prijetno. Ko smo prišle domov sem se prelevila v hipija in potem še v muslimanko. Skakala sem okrog z rožico v laseh in snemala smešne posnetke. Bila sem Jaz in svet je bil moj. Lepo je bilo. Zbudila sem se z nasmehom na obrazu in izgubljeno denarnico. Malo se mi je pokvaril dan, vendar se je potem spet nazaj popravil, ko sem ugotovila, da denarnica ni izgubljena, ampak je samo menjala lastnika. Super. Potem sem preživela dolgočasno popoldne in po kosilu šla spat. In zdaj sem tukaj, neprepričana kaj naj sploh naredim, kako naj se obnašam, kaj naj rečem in sploh vse. Ni mi všeč. Poslušam pozitivno glasbo in čakam, da se spet odpravim v Kranj. In zaradi polurne zamude prevoza pišem tale nesmislen vpis.

Razpoloženje: Ne-Jaz.
Trenutno se vrti: Joan Jett - I Love Rock 'N Roll
Vreme: Ne vem.
Misel dneva: Trenutki Mene včeraj so na srečo ujeti v zabavne fotkice.

I know you'll be a sun in somebody else's sky, but why can't it be mine?

2009-01-09T19:05:00.007+01:00

Verjetno sem ena redkih, ki je v petek zvečer doma. Mogoče celo edina? Počutim se leno. Odsanjala sem eno rundo spanja in sedaj ne vem kaj bi sama s seboj. Popoldne sem bila polna energije. Objela bi lahko cel svet in še pol vesolja, sedaj pa vegetiram. Prej sem bila srečna, sedaj pa sem sitna. (Pa saj je podobno. Oboje je neka skrajnost in oboje se začne na S.)
Najverjetneje je bolje, če sem doma. Vsaj ne težim drugim. In nekako dojamem, da so vsi zasedeni, če mi noben ne odgovori na SMS. OK, pa kdaj drugič. Tako lahko rečem, adijo in mogoče nasvidenje prihodnje leto, novoletnim željam.
Zbiram moči, da bi naredila nekaj produktivnega. Nekaj koristnega. Nekaj s čokolado, da dobim vase kakšen seratoninček vase. In danes bojo starši veseli, ker bom doma in bom pridna punčka. Vse je za nekaj dobro, sem se naučila pred kratkim.

Note to self: Ne poslušaj Pearl Jam, ko si preveč čustveno dojemljiv. Škodljivo. Sploh za solzne žleze.

Razpoloženje: (ponavljam od prejšnjega vpisa) Čudno in malce depresivno.
Trenutno se vrti: Pearl Jam - Black
Vreme: Trda tema in mraz.
Misel dneva: Are you the One?

Strto srce? Ni problema.

2009-01-05T16:53:00.003+01:00

Niti teden še nismo preživeli v novem letu pa sem videla že toliko pravljic sesutih in toliko src strtih. Kako se lahko to dogaja? Neprijetno. Žalostno. Ljudje so kruti in življenje je nepredvidljivo. Zato se sprašujem kdaj mene čaka podobna usoda (?). Ravnokar sem prejela tudi verižno pismo, v katera niti pod razno ne vrjamem, ampak, ker pa ga nisem poslala naprej me menda čaka nesreča v ljubezni.
Ne maram nesrečnih obrazov in ne maram, da ljudje, ki mi veliko pomenijo, tarnajo. Ker nikoli nisem vedela kaj naj rečem nekomu, ki mu je počil pravljični mehurček in je pravkar pristal na dnu. potrudim se po svojih najboljših močeh, vendar včasih ostanem brez besed. Primernih besed. In včasih se preveč poistovetim z nekaterimi dogodki, da zaboli. Zaboli nekam v dno duše, v del, za katerega si mislil, da ne obstaja... več.

Cenim odkritosrčnost in iskrenost. Cena, ki pa jo včasih plačamo za to, je prevelika. Ker ni treba nekomu še otežiti dojemanja, da je upal zaman. Poveš čimbolj prijazno in živiš naprej. Če nekomu zlomiš srce, ga ni treba še poteptati... In kaj storiti? Včasih se je bolje zaviti v sanje in počakati, da posije sonce, ptički začnejo peti in rožice rasti. Kje je pomlad? Hočem pomlad. Hočem srečne dni in dolge noči. Hočem srečo.
Iščem tisto poletje, ko je bilo vse lepo in nismo imeli problemov ali skrbi. Lahko pa samo čakam... Čakam, da pride boljši, toplejši in srečnejši čas. In upam, da res pride nazaj tista lepa pomladna hormonsko pogojena radost. Medtem mi lahko krajšaš čas... Ti.

Razpoloženje: Čudno in malce depresivno
Trenutno se vrti: BFM - Led s severa
Vreme: Dan se spreminja v noč.
Misel dneva: Januar je skoraj tako depresiven kot december.

Materialistka...

2009-01-01T23:09:00.000+01:00

Ja.
Imam ga.
iPod nano 4G.

Amm, padel je dokaj iz neba.
Jaz pa sem srečna.
Kakšna materialistka.

(Vseeno mi je. Imam ga, wiuu piuu! xD)

Konec...

2008-12-31T20:12:00.004+01:00

...leta.

Od veselega decembra je ostalo samo še finalno dejanje. Še vedno sem depresivna in še vedno ne maram praznikov in od Dedka Mraza pričakujem nova jetra, ledvice in nekaj možganskih celic. Grem. Proslavljat nekaj, kar se mi res ne zdi vredno proslavljanja, pa se bom pač obnašala kot veleva čredni nagon.

Hepi nju jir, pipl!

Razpoloženje: Bleh?
Trenutno se vrti: Cranberries - Zombie
Vreme: Noč.
Misel dneva: Ekstrasupermegafuckinujno te rabim.

Christmas spirit? You wish...

2008-12-24T19:02:00.003+01:00

December je svinja. Veseli (?!), japajade. Ne maram teh dni, ki naj bi bili polni veselja in navdušenja in ljubezni in miru in spokojnosti in sploh vsega lepega in pozitivnega. Ker se ne počutim kot ostali. Nisem vesela in navdušena nad prazniki. Nimam želje po ničemer, samo spala bi. Ali se utapljala v alkoholu. Ne da se mi razmišljat ali boh-ne-daj delat. Bolj ko se dnevi približujejo Božiču, bolj sem depresivna [Grinch scena? Skoraj.] In danes je predbožični večer. Vrhunec depresije. In kaj počnem jaz? Že cel dan visim za računalnikom in se utapljam v neresničnem svetu in čakam, da se zgodi čudež. Požrla sem božično večerjo in jo zalila z malce vina. Potem pa sem pojedla še pol čokolade in nekih božanskih mandeljčkov, oblitih s čokolado. Vmes sem uspela materi zajebat pehtranovo potico, ki jo hotela speči zame. Super si, draga. In vmes sem napeljala lučke na 2 grmička. Lučke imajo vsaj svoj namen - lepe so. In še lepše jih je gledat, ko si nablickan. Sedajle nameravam iti po hitrem postopku spat in po možnosti "zamudit" polnočnico. In se zbuditi v novo jutro, v katerem me ne bojo čakala nobena božična darila pod smrečico [O, jaz si tako zelooo močnooo želim iPoda <3]. Potem bom preživela dan kot vsak običajen dan in mogoče šla drsat in mogoče šla na plesne in mogoče šla v Downa in se ga po možnosti nablickala (všeč mi je ta beseda;).

Razpoloženje: Bleh.
Trenutno se vrti: Pearl Jam - Rear view mirror
Vreme: Noč.
Misel dneva: Fuck that fucking Christmas spirit.

Daj mi krila...

2008-12-05T23:12:00.001+01:00

Gnoj zabiti. Kdo? Sem jaz. Misliš? Ja. Definitivno. Vsak dan znova. Vsak dan bolj. Help. Anyone?
[Zakaj pišeš kratke stavke? Da povdariš dramatičnost? Yeah, right.]

Samo ena nekulj stvar in obupam. Ena nedefinirana stvar in sem žalostna. Ena stvar, ki sploh nima pomena in jokam na troli polni ljudi. En stavek in pošiljam žalostne in obupane sms-e. Kot da je konec sveta. Kot da je vse izgubljeno. Ena stvar in konec? Zakaj? Sem res tako nevztrajna? Ena stvar in že se situacija obrne. Ena stvar. En stavek. En večer in jaz jokam. Budala zabita občutljiva. Get a life. Soon, please. Kupim 5 kil potrpljenja, prosim?

Ta kurčev kosinus je... preveč vijugast. In vedno gre samo gor in dol. Mislim, da sem polinom. In kosinus je dolgočasen. In in in... jaz nisem neka blesava kotna funkcija in moje življenje ni samo trapasta črta na karirastem papirju. Vredno je več. Več. Pa je res? Ne. Se pa trudim to spremeniti.

Ja, trenutno plujem čez nemirne vode. In razmišljam... se vode življenja sploh kdaj umirijo? Ker nekako nočem da se. Čeprav me nosi sem in tja in imam krize in potem spet dobre tedne in mesece, imam rada spremembe. Ker... zadnje čase se ni nič dogajalo. Zdaj pa veseli december (, ki je v resnici zame že od nekdaj najbolj depresiven čas leta) in jaz imam spet burno življenje.

Iščem se.

Včeraj sem mislila kar obupati. Ne da se mi več pobirati za nekom, ki... ne čuti enako. Pa vendar, zakaj kar obupati, če se ne vrže na kolena po 5 minutah? I must be weird but that's kinda attractive. In zato se pobiram še bolj. Ah, nene, Kostanj se bo znašel. Ha! Pač bom živela in čakala. Ne vem, če bo delovalo, ampak vsaj jaz se ne bom počutila tako patetično. Ne verjamem v usodo, ampak... če je usojeno je usojeno. Nekoč, pač.

In lažje se je iti "Go with the flow." Dovolj sem mlada, da uživam mladost dokler še traja. Hu, in to je zelo pozitivna misel, finally!

Razpoloženje: Zjebano.
Trenutno se vrti: Stratovarius - 4000 Rainy Nights
Vreme: Noč.
Misel dneva: Danes ne mislim, torej... je ni.

Why even bother, caring about people?

2008-12-04T23:22:00.001+01:00

Tri mesece truda ni dovolj?

Očitno ne, ker:
- ni nobenih sprememb?
- ni nobenega interesa z nasprotne strani.
- sem še vedno na istem mestu, le da je vse skupaj še bolj blesavo.
- On ve, jaz vem. Do something?
- ne vem več kaj sploh lahko storim.

Pa, OK, nekateri čakajo na svojo Polovico dalj časa. Tudi po 2 leti. In več. In se vmes zapletejo z drugimi in je polno vark in ne-vem-česa-vsega-še. In čakajo. In so na koncu uslišani. Vse se konča, kot bi se moralo že dolgo nazaj. Jaz pa nisem tiste čakajoče vrste. Ne čakam na stvari. Stvari čakajo name. [Uhh, tole se sliši kot Chuck Norris fact xD] Zdaj ali pa nikoli? Kar hočem, to dobim, ampak očitno ne v tem primeru?

Ne tokrat. Ne danes. Ne jutri? Ne čez en mesec. Nikoli? Nikoli.

Never give up!

Razpoloženje: Zbegano.
Trenutno se vrti: Nein.
Vreme: V črnino zaviti vrhovi...
Misel dneva: Go away. Go fuckin' away... Come back. Hold me, it's cold.

I want to break free...

2008-12-02T18:10:00.003+01:00

Mislim, da sem v eksistenčni krizi. Kolikokrat sem vprašala druge ljudi, če so v eksistenčni krizi? Neštetokrat. Zdaj pa sem sama tam. Super duper fino fajn. NOT! Ne vem, kaj se mi dogaja. Tokrat se mi resnično niti sanja ne, kaj je narobe. Spisek možnih stvari sem preletela naprej in nazaj in še enkrat naprej in potem še mešano. In ni mi jasno kaj naj bi bilo narobe.
Eksistenčna kriza sux. Še posebaj, ker je potem zraven še abstinenčna kriza in ker me tišči na WC in sem lačna. Mislim, da mi umira veselje. Razpoloženje? Volja? Stopila se je kot snegec.
Hočem nazaj vse kar sem imela septembra. Je tak, deprast, čas tole? Vse se mi zdi tako turobno in žalostno in brezupno in popizdim za vsako malenkost. In jokam totalno preveč in prepogosto in zaradi prebanalnih stvari. Zabitek!
In imam eno bogo željico. V petek zjutraj, ko sem se zbudila in sem si zaželela, da bi lahko objela k sebi toplo telo in še malo nazaj zaspala. Telo, ki bi ga imela rada in bi oddajalo tisto prijetno toploto. Namesto tega pa sem pogledala v oranžno pobarvano steno, zavzdihnila in vstala iz postelje. In imela grozen občutek osamljenosti. In ga imam še do danes. Takega filinga pri sebi nisem vajena. Zjutraj se veliko raje zbudim sama, brez odvečnih teles. Obstaja ena redkih izjem, s katero bi se mogoče, majčkeno, rada zbudila...

Pa ga ni.

Razpoloženje: Kot prazna lupina.
Trenutno se vrti: Nič.
Vreme: Tema?
Misel dneva: Metolin je šleva. Osamljena šleva.

Ni - Je

2008-11-25T11:26:00.003+01:00

Ni volje.
Ni inspiracije.
Ni iskrice v očeh.
Ni energije.
Ni sonca.
Ni slik iz Girls Nighta 06 [:(]

Je želja.
Je neprespana noč.
Je del mene, s teboj.
Je velik kup dela.
Je snežinka.
Je jebeni torek. [Hočem petek...]

Razpoloženje: Črno-belo.
Trenutno se vrti: Judas Priest - Turbo Lover (Sploh mi ne sede zdej ta komad.)
Vreme: Hoče snežit...
Misel dneva: Danes je en čist blesav dan.

7,3,2,1... bomba je eksplodirala.

2008-11-16T22:53:00.001+01:00

Življenje je zanimivo in pestro in... zakomplicirano. In to še ene 665krat bolj, če poznaš mene. Če sta možna dva odgovora ja in ne, potem bom jaz našla tretjega. Če so možni štirje razlogi za neko stvar jih bom našla še tri in tako vse še bolj zbegala. Če hočem nekaj, potem moj pijani Jaz hoče nekaj drugega. Če me nekdo za nekaj opogumi bom to tudi naredila in naslednji dan obžalovala. Ali pa čez 8 ur, ko bom videla bolj "jasno". In pri meni nikoli ne veš. Lahko naredim nekaj, lahko pa tudi ne. Pač ne veš.
In vse to me prekleto živcira.
Zjeban je, a veš? Čist je zjeban. Ker sem jaz tako naredila. Jaz. Kot vedno, Jaz. Ko gre vse dokaj uredu, jaz zjebem situacijo. Prezgodaj in prečudno. Come on, kdo na svetu pa še pošlje tak blesav SMS? Jaz? Pomoje se tak SMS brez problema uvrsti med top10 najbolj ponesrečenih SMSov na svetu. Zakaj? Ker ga pišem Jaz. Pijana. Držim se za glavo in poskušam izumljati časovni stroj. Ne gre, na žalost.
Strah me je srede. Preveč. Zelo. Aaaaaa. Ne vem, kaj lahko pričakujem in ne vem kaj bom dobila, ne vem, kaj bom rekla, ne vem, ali lahko upam in sploh vem zelo malo stvari. Vem pa nekaj kar je zagotovo: nerodno mi bo. Kot bi bila spet 16. Pozabila sem že kako je to. Ponavadi pač živim in pač. Tokrat pa ne morem biti ravnodušna. Ker to je TO. Čakala sem že 2 meseca na to. Čakala na šanso. Evo, zdej jo maš. Lahko bi bilo boljše, to je zagotovo. Lahko bi bilo pa tudi slabše (tega si sicer ne znam predstavlat d bi bilo še slabše...) Ampak, tukej sm in in. In? Izkoristi.
In OMFG! Kap me bo. Res. Ne morem več. O tem sem toliko poremišljevala in poslušala od drugih, da sem totalno zbegana in ne vem več kaj hočem in kako hočem in nič. Go to bed, bitch!

Razpoloženje: Kr neki.
Trenutno se vrti: Bon Jovi - 06 - Crazy (live)
Vreme: Tema?
Misel dneva: Don't drink and drive or send stupid messages.

Zakaj me stisne, ko vidim nekje nek napis?

2008-11-15T18:10:00.001+01:00

What-to-do list:
- logo in dopisni list in vizitko in še neki neki za tipografijo
- poročilo za TGP
- učit se za kolokvij TGP
- napisat list za kolokvij za matematiko
- delat vaje za kolokvij iz matematike + naučit teorijo
- naredit izpiske za PIM
- statistika (WTF?)

Preveč dela za eno osebo in premalo časa. In danes nisem naredila niti ene stvari s seznama. Niti nisem naredila nič kar ne bi bilo na seznamu. Aja, sposodila sem si knjige za matematiko. Napredek?

Dolgočasen dan je. Dolgčas ubija še bolj kot nostalgija. Res. Ker sem brez volje in niti čokolada ne pomaga. Mogoče imam abstinenčno krizo? Od česa abstiniram... Vsega.

Včeraj sem ugotovila, da je če si edini pijanec v družbi enako kot če si edini ne-pijanec v družbi. Popolnoma isto je. In nekatere osebe preprosto niso za v mojo družbo. Ali pa jaz nisem za v njihovo. Ker govorijo nekaj kar mene ne zanima ali o nečem pri čemer me ni bilo zraven. Pa sem preživela 2 uri v njihovi družbi. No, in če dobro pomislim ni bilo tako slabo. Taka srečanja bojo zanimiva čez kakšnih 5 let, ko bo vse drugače in se bomo vsi spremenili. C-ya in next 5 years?

In, ja, čokoladne palačine bi? xD

Razpoloženje: Zdolgočaseno. [In mogoče malce veselo, ker grem ven van vun.]
Trenutno se vrti: Pretenders - Don't get me wrong [Kr en ouldskul komad]
Vreme: Tema.
Misel dneva: Illustrator in InDesign CS3 sta še vedno prekleta pofukana prasca, ampak mogoče je še upanje zame.

Put Fall out of your heart...

2008-11-11T19:31:00.004+01:00

Ja, jesen je. Uradno. To lahko napovem zato, ker me je danes prvič zazeblo v prehodni jaknici. Megla zjutraj je lepa. Nekaj skrivnostnega ima v sebi. Čar? Veje so brez listov in ptiči so odleteli. Jaz pa ostajam. Sem na točno istem mestu. Vegetiram. Čakam. Upam. Upam. Upam. Ker sem reva in nič ne naredim. Predolgo zbiram pogum in potem se seveda nič ne zgodi in potem obžalujem zakaj nisem hitreje ukrepala. Tipična Jaz.

Pa drugič?

Rada bi nazaj tiste tople večere, ko sem lahko sedela v kratki majici in se smejala nizkim temperaturam v obraz. Pogrešam dolge dneve, ko se je sonce ujelo v tvoje oči. Želim tiste nore noči in iskrice. Iskren nasmeh. Notranjo energijo od katere se zvrti (in ki jo očitno vidim samo jaz?). Poletje? Kje si? Pridi nazaj...

Wow, ne morem verjeti, da je že toliko časa minilo. Prekleto, kako hitro teče čas. Prehitro. Že dva prekleta meseca sta mimo. Jaz pa? Stagniram? Ja. In nič novega se ne zgodi. Tisti stvarca o "noro privlačni osebi" se zdi stoletja nazaj.

Poletja ne bo. Potem pa bi lepe tople večere s skodelico vročega čaja v rokah, pod odejo in filmom na televiziji. S svečo na mizi in poplesujočim plamenom v očeh. Vročo čokolado s presladkim okusom, da bi ga lahko prenesla. Z neskončnim objemom pod neskončnimi zvezdami, ko oba trepetava od mraza. In potem trepetava še bolj...

Oh, ja, to so samo želje...

Kdaj preklete želje postanejo resničnost?

Slika je poletna. Žive barve in pogled v modro nebo. Ker bom naslednjih nekaj mesecev pela "Goodbye blue sky..." Ker se trenutno vse skriva v sivini. Sivini sivih ulic mojega sivega srca.

Pridi in pobarvaj moje srce...

Razpoloženje: Otopelo.
Trenutno se vrti: Queensryche - I Dream In Infra Red
Vreme: Tema.
Misel dneva: Illustrator in InDesign CS3 sta prekleta pofukana prasca.

You can't put your arms around a memory

2008-10-30T15:06:00.005+01:00

Ugani kaj je nastalo iz mojih izpuščajev...
Diagnoza: Norice.
146653-o poglavje mojega Življenja: Norica dobi norice (pri 20-ih letih).

Srbi me kot hudič. Praskati se itak ne smem. [Hja, boh var mi prej to povedat... 2 sem si že sprasala, ker sem mislila, da sta mazolja. Juhej, brazgotine na licih. Joy. Not!] In ene pike me ščemijo, druge bolijo. Raje se sploh ne gledam v ogledalo, ker me lahko še kap. Nikoli nisem bila zadovoljna s svojo podobo, zdaj pa bi takoj nazaj trejdala za star izgled.

Kako si drzne zdravnica reči, da ne bo nič hudega, če bom jemala Claritine? Vzela sem enega včeraj in enega danes zjutraj in ni rezultatov. Pa naj bi jih jemala samo na 24 ur. Juhej! Trešla bi nekoga. In zakaj nisem noric že prej dobila? Svojo potencilane otroke bom zanalašč peljala v bližino bolezni, da ne bojo imeli pri 20-ih zafrustrirane mladosti zaradi grdo izgledajočih pik.

Prešpricala sem PIM, z opravičilom. [Ne vem, kaj smo sploh delali. In ne štekam tistega na internetni strani. Drek]. In zvečer bom prešpricala plesne [Argh. Hočem jit. Da sprostim jezo in to. In da se lahko naučim koreografijo, ki me še vedno jebe v glavo (Vsi v levo, jaz pa v desno, jao.)]. Posledično odpade tudi dolgo pričakovano pivo po plesnih. Jutri pa tekma ne sme odpasti, ker imam že karto [8 eur ne mislim stran vreči.] in bom pač šla s pikami in virusi in pač. Ja, grem. Gledat kako bo Olimpija zmagala!xD V soboto bo mogoče odpadel prvonovembrski pohod na pokopališče. Prvič v življenju. Točno takrat, ko si ne želim, da bi. Prvič si želim iti tja. In, upam, držim pesti, molim vse sile in bogove in vse, sploh vse, da do naslednje srede mine. Ker imam koncert. Dark Tranquillity. OMFG, dolgo pričakovani koncert. Od sredine avgusta, ko sem izvedela, da pridejo. In Meta ma norice? Oh, how great can it be? Tudi na to hočem iti. S pikami ali brez. Oh, come on, stanje bi se po 10 dneh od prvega izpuščaja že moralo izravnati?

Ali si lahko umijem lase?
Ali bom imela brazgotino tam, kjer sem si dva izpuščaja izpraskala, misleč, da sta mazolja?
Ali si lahko dam mejk ap na faco?
Ali imata Claritine in alkohol skupaj negativen učinek?
Ali ima alkohol negativen učinek [=nenadna porast noric.]?
Ali izgledam kot pošast? [Ne, na to ni treba odgovoriti, ker vem odgovor]

Razpoloženje: Živčno in in in... ne vem.
Trenutno se vrti: Nič.
Vreme: Delno do pretežno oblačno
Misel dneva: Ne se praskat.

Soon you'll see that life isn't like your fairy tales. The world is a cruel place. Magic doesn't exist. Not for you or me.

2008-10-28T23:23:00.001+01:00

Kaj pomeni, če pogledaš na uro ob 23:23, prosim, anyone?

In, povej, kaj sem naredila, da sem si zaslužila te blesave izpuščaje, ki me ščemijo in špikajo in praskajo in bolijo? Da niso morda norice ali ošpice ali kšno podobno sranje? In občutek imam, da imam zatečeno glavo in, če to ne izgine do četrtka bom popizdila. Ideja: zobna pasta saves?

Ravnokar s treninga. Ne morem jit še spat, ker sem malce naspidirana, mogoče kar malo preveč in upam, da ne storim kakšne traparije. In rada bi brala. Pa ne morem ležati na miru. A veš, da skoraj lahko slepo tipkam? (Eej, ti to kaj pove? Eee? Da si preveč za računalnikom? Eeeee, ne?)

Žejna sem. Dejmiprosimprinesienocockto?

Jaz bi en signal. En mejčken, sladek, v celofan zavit in izpod obrvi pogledan signalček. Pretty please? Da se moj ego povrne nazaj. In da lahko spet nazaj upam in lebdim 3 centimetre nad tlemi. In menjam agregatna stanja. In in in...

... in js grem spat. Sanjat?

Razpoloženje: Izpuščajasto, roar!
Trenutno se vrti: Savage Garden - Crash and burn
Vreme: Tema.
Misel dneva: Odsotna glava, odsotne misli.

>>

2008-10-26T18:22:00.003+01:00

Note to self: Ne piši opravičilnih mesiđev za stvari, ki si jih naredila v stanju neprištevnosti. (Ker določeni subjekti sploh ne odgovorijo...)

Ja, res, nima smisla. Ker itak nikoli ne dobim odgovora (Od njega pa sploh ne... ) in ker mi ubistvu sploh ni žal. Zanimivo... In, ja, ubistvu sem na nek čuden sprevržen način vesela, da sem dobila ta fleš v glavi in sem izrekla par kletvic, ki jih vrjetno nisi pričakoval, saj sem do tebe prišla skoraj mahajoč z belo zastavo. Ampak, ko so moje zmedene oči opazile kdo sedi poled tebe in se smehlja, mi je zavrela kri. Izrekla sem nekaj, kar še v sanjah nisem mislila, da sem sposobna. Nekaj, kar sem pisovala tukaj (v drugem delu) in, ja, počutim se bitchy. In mogoče bi morala Njej povedati še kaj. Ampak, dovolj škode za en dan. In počutila bi se čisto v redu, če ni bi po vseh tistih pofukanih prascih in pojdi v kurac-ih in jebi se-jih, doživela notranjo točko, ko so vsa čustva zadela skupaj in spustila par solzic jeze. Ampak, na srečo imam ljudi, ki me potolažijo in me potem še iz šteng postrgajo, ko izvedem neizvedljiv telemark. Da ne omenjam Njega, zaradi katerega nisem zbežala v črno noč, ampak šla nazaj med folk in uživala na koncertu. In potem, ko sem pozabila na to... je bilo noro. Čeprav sem bila samo kolegica in čeprav sem bila vsaj pol metra stran od njega [želela pa bi si biti blizu in še bližje.] Vendar sem pela skupaj z množico, stejđ dajvala in komaj čakala na "moj" komad (Metko!)

In, ko sedaj pomislim za nazaj... je bil vrjetno samo PMS. Ker tisti večer sploh ni bil slab. Daleč od tega. Ponovila bi ga. Z manjšimi spremembicami, hihi. In hočem drsat in hočem gledat Mammo Mio in hočem na Flogging Molly in hočem na Metallico in hočem na pivo v četrtek po mojem treningu in hočem preveč.

Vrn se k men?

Razpoloženje: Freaky and I don't like it.
Trenutno se vrti: Nič.
Vreme: Kao tema.
Misel dneva: Pojdiva na konec mavrice...

I want my Superman.

2008-10-25T15:13:00.007+02:00

Zebe me. Boli me koleno in brada [Padla po tleh včerej in kmalu bi me poslali na šivanje *shock*]
Ja, zelo pomemben podatek, vem.

Hold me... it's cold.

Vse je čudno. Tokrat nisem zbegana jaz. Ker je vse ostalo. Zbegano, zapleteno, nejasno, megleno, zavozlano. In ne vem kaj naj naredim. Ker točno vem kaj želim, hočem, rabim. Proklet jajc! Ker... sem samo kolegica/prijateljica/petkova družba/del RO08 crew. In nič več. In to me zjebe. Ker ne vem kaj naj storim. In ko sem pjana povem preveč. Naredim preveč. Vendar bi to naredila tudi trezna. In to ni le pijanski občutek.

Včeraj sem se normalno obnašala. No, ali pa tudi ne. Možno, da ne. Ker se fuckin' ne spomnim vsega. Spomnim se samo svoje glave na Njegovem ramenu za pol minute, to pa je tudi to.

Ni kriva pijača. Nočem tega. Nočem, da tako misli. Ker povzroča da spreminjam agregatna stanja in se mi utekočinijo notranji organi in se začnem tresti in mi postane vroče in potem mrzlo in potem potem potem... se zgrudim zaradi čustev.

Jest hočem da je prav, aveš? Vsaj tokrat.

In slab občutek me spremlja.

Razpoloženje: Blah.
Trenutno se vrti: Pankrti - Bratje in sestre
Vreme: Kao oblaki.
Misel dneva: Tud Bog je najprej seb srečo ustavru, predn jo je Raju podaru...

Namesto rož gojim čustva...

2008-10-18T11:15:00.005+02:00

Neverjetno. In spet sem zaljubljena do daske.

I burn. I pine. I perish.

Dobesedno.

Šli. V en bar. In smo eksistirali. Pili. Kadili. Se smejali. Sklenili nekaj stav (Matr vola, ne spomnim se kaj sem stavila...) Predebatirali vse. In bilo je lepo, zelo lepo. Ker sem sedela zraven Njega. Ker me je zeblo v roke in mi jih je On pogrel. In je bilo tako lepo, da tudi ko so mi roke gorele nisem rekla da je dovolj. In in in... pospremljanje del poti. In sva hodila objeta. In sem čutila Njegovo telo in sem čutila svoje telo ob Njegovem in sem čutila da hočem da je moj. In, ko mi je rekel da mora sedaj nazaj mi je nasmeh izginil z obraza. Ustavila sva se. In sva se objela. Sredi križišča. Sredi nočne praznine. Sredi redkih mimovozečih avtomobilov. Namesto pod zvezdnatim nebom, pod ulično svetilko. In ga nisem hotela spustiti. In sem ga stisnila še bolj močno in potem še bolj močno. In vdihavala Njegov vonj. In spuščala neke zanimive zvoke. In se nasmejala in rekla, da zato ker je lepo. In sva stala tam minute in minute in sekunde in še več sekund in sem imela občutek da sva središče sveta in da se je čas ustavil. In potem je bila ura eno in je moral domov. In sem mu rekla, da bi ga vzela domov. In potem se mi je v glavo pripodila misel in sem stopila na prste in... In potem sem morala pobegniti, ker nisem vedela ali je bilo prav. In nisem vedela ali je to samo pijanska halucinacija.

In zjutraj nisem vedela ali sem to samo sanjala.

Trepetam.

(In vem. Vem, da čutim preveč in on premalo.)

Razpoloženje: ZZZ (zbeganozaspanozaljubljeno)
Trenutno se vrti: Queen - Little Thing Called Love.
Vreme: Sonce.
Misel dneva: You can't worry about all the what if's in Life.

Are you ever going to see everything you mean to me?

2008-10-06T20:51:00.004+02:00

Tega resnično ne bi smela pisati tukaj, pa bom, ker... če ti lahko to počneš zakaj ne bi jaz? In, čutim potrebo, da nekam vse to spravim.

Ven iz sebe.

Nujno, ker se mi že meša.

Vsega imam polno glavo. Misli, spominov, bolj ali manj zamegljenih, ugotavljanj o prihodnosti, želj, strahov, slutenj, preteklih norih sanj. Preveč vsega. Preveč za eno dušo in za eno srce. Želim imeti vse. Vse. Ne bom prenesla polovičarstva. In to hočem takoj. Dnevi me ubijajo. Dnevi, ki jih preživim sama. Dnevi, ko se skrivam. Dnevi, ki niso tisti, ko te vidim. Ne vem, kaj naj bi pomenilo vse skupaj, vendar sem prepričana, da tole ne more biti samo en fleš. Fleš traja nekaj trenutkov, nato pa je vse spet normalno. Meni pa se vse tole zdi zelo daleč od normalnega. Zelooo daleč. In ubije me, ko izvem, da ne prideš. Ubije me. Pomislim, da sploh ne bi nikamor šla. Vendar grem. In cel večer razmišljam, kako bi bilo, če bi bil ti zraven. In si želim, da bi bil. In, ko izvem, da prideš, pa čeprav samo za kratke tri urice, srce ponori in se začnem tresti [Ok, ne omenjajmo tega da farbam in da sem tako živčna, da skoraj pozabim svoje ime.] Ja. Hočem, hočem, hočem. Preveč hočem. In prekmalu.

V tej situaciji moram resnično narediti prav. Ker iščem forever kind of thing. Ja. Brez hitenja. Ja, predvsem brez hitenja. Čeprav bi najraje šla in metala kamenčke v okno. In povedala. Pa ne bom. Pustimo času čas? Poskusimo.

In všeč mi je ko mi rečeš Metka.
In všeč mi je tvoj smeh in vse vse vse.

In menda mi začnejo žareti oči in dobim zasanjan izraz na obrazu. (In ne dvomim, da to ne drži.)

You are a temptation, indeed.

Tako je, čeprav netipično zame.

Razpoloženje: Prazno (brez tebe.)
Trenutno se vrti: Lincoln Hawk - Everytime [Jap, še vedno zasvojena s tem komadom.]
Vreme: Tema.
Misel dneva: Every time you walk away or run away you take a piece of me with you there.

Can you read my mind?

2008-09-30T20:46:00.003+02:00

Nekaj stvari moram priznati:

1) Zasvojena z:
(klik)
Eagle Eye Cherry - Save tonight
Lincoln Hawk - Everytime
Plain White T's - Hey There Delilah
In, ne, ni me sram priznati, da sem zasvojena s tremi pocukranimi pop komadi. Sedejo mi. Nekaj mi je udarilo v glavo in me čisto čisto zavrtelo in odpeljalo, dvignilo in spet zabilo v tla. In, ja, lahko se delaš da sem s tem nekaj mislila na...

2) Komaj čakam vikend. (Ali lahko uganeš zakaj? Stavim, da ne;))

3) Pojedla celo čokolado.

4) Resnično nimam volje za fax jutri, čeprav imam lepe nove zvezke. In čeprav sem že dolgo časa čakala, da se kaj začne dogajati, ker resnično doma samo zabušavam. In čeprav imam samo 2 uri. In čeprav sem potem en dan bližje vikendu. In čeprav grem, če bo lepo vreme, na Kreslina po predavanjih. In čeprav grem, če bo slabo vreme, po predavanjih v šoping. (Heej, ti ne maraš šopinga od.... odkar imajo same ne-všečne stvari.)

5) Spet sem zbegana. Ja, všeč mi je negotovost in nedoločenost in igračkanje... ampak, kar je preveč je pa preveč. Mislm, vsak dan drugačno obnašanje. In najprej ne-vem-kakšne-izjave, potem pa ignor... In to je definitivno preveč. To ne gre tako naprej, čeprav vem, da moram pustiti času čas.

6) Sodobni plesi, juhej

7) Odločila sem se, da gre letos zares. Mislim, da je skrajni čas, da vzamem tale fax veliko bolj resno. Nočem namreč, da se mi načrti za poletje zjebejo... spet!

Mood: Normal, I guess.
Music: Glej točko 1).
Weather: Tema.

Ekstrakt sobotnega večera.

2008-09-28T23:51:00.004+02:00

N, N2, G in M. In jaz.
Graveworm + Lord Belial
@ LJ, Metelkova.
Moj napad na karto-prodajalca.
Preglasno govorjenje na vlaku.
Dva litra in pol vina.
Zgubljena palčka za telefon.
"Rebelde" čupa. WTF?
Zbegano govorjenje.
Moje "teženje"
Zakon Gravewormi.
Furanje v vozičku.
"Napad" nekega nabasančka.
Rdeča šminka, razmazana.
Slikanje s pevcem od Graveworm.
Ne spomnim se LB.
SMSi, ki so me totalno zbegali...
(in sem N. težila, da mora na tekmo z menoj.)
Pijanski sprehod iz Metelkove.
Kebab.
Skok v nasad rož zraven železniške (Fuuj, smrdijo!)
Izjava moje matere: "Je bilo pa zelo zakajeno..."
Zasapana vožnja domov.

Sem...

2008-09-25T19:43:00.001+02:00

Danes sem sivkasto oranžen oblak na nebu. Sem travna bilka, ki se pozibava v vetru. Pajek, ki leze po steni in upa, da bo preživel današnji dan. Sem nizek ton iz kitare, sem košarkaška žoga, ki jo vržeš kamor želiš. Sem ptica svobodna. Sem kapljica vode. Sem velika črka v knjigi. Sem žareča zvezda na nebu, sem nenadna misel v tvojih možganih. Glas iz tvojega grla. Danes sem pisana slika, polna ikon. Sem ena stran kovanca. Sem srce in kri. Sem znamka na pismu. Sem kraca na listu, sem vroča juha, ki pogreje. Sem metulj in sem buba. Sem vlak, ki pelje v daljavo. Milni mehurček sem. Regratovo seme, ki potuje kamor ga odnese usoda. Zadnji rdeč list na veji. Sladko grenka čokolada. Danes sem tigrasta mačka, ki se želi igrati. Sem polna luna. Sam neodprt cvet rože. Sem pegica na obrazu. Danes sem molekula kisika, ki čaka, da jo vdihnejo. Sem pisana ribica v morju. Bas sem. Senca ogromnega drevesa. Nepopisan list v zvezku. Sem zora in sem mrak. Sem ciničen stavek. Sem nerazvit fotografski film. Sem srebrn prstan. Lepilo, ki drži za vedno. Danes sem rutka okrog vratu. Danes sem refren.
Sem vse in še več. Svet je moj. Vesolje je moje. In obožujem svoje filinge.

The edge of midnight.

2008-09-24T23:57:00.000+02:00

Amm.
Zbegana?
Ja. Spet. Prekleto!
In... komaj čakam soboto in nedeljo.
Oh, ja.
Sobota = Graveworm in Lord Belial [Argh, če se tale koncert odpove, popizdim!]
Nedelja = hokej, I hope. [In če mi tole odpade, tudi popizdim, ker ne morem več čakat.]
In, ja, v nedeljo bom mogoče manj zbegana.
(In kupim eno tono poguma. Hvala za razumevanje, ampak počutim se kot osnovnošolka. Zbegana, prestrašena in sramežljiva osnovnošolka, ki ne ve kaj želi in kaj lahko pričakuje in kaj lahko upa in kaj lahko sama spremeni in in in preveč je vsega.)
Všeč mi je to. Tako se namreč nisem počutila že dolgo časa.
In zdaj, tukaj, imam spet nazaj močne filinge.
Vsaj mislim?
Zasvojena z gledanjem slik, jap.
Ampak, hočem potrditev filingov. Nedelja?
I fuckin' hope so.

Mood: Ha, metasto (=moje normalno razpoloženje ---> mešanica vsega možnega)
Music: Savatage - She's only rock'n'roll
Weather: Tema?

The world is mine

2008-09-21T23:23:00.006+02:00

Zanimivo se počutim danes. Veselo, lahkotno in srečno. Kar naenkrat se vse v mojem življenju zdi tako prekleto prav, da je že skoraj narobe. Vse. Pretekle napake so utonile v neskončnem sončnem zahodu in čakajo, da pade v moje življenje spet mrak, da se pretihotapijo nazaj. Zato bom uživala dokler sije sonce.

Ali mi kdo verjame, da se počutim sposobna premikati gore? Zaustaviti reke? Reči soncu naj se ugasne? Vetru, da na me na svojih krilih odnese v daljave? Danes sem vsemogočna in svet je moj. Lahko ga uničim, pošljem v pekel ali pa sem milostna in ga pustim živeti še nekaj časa. In, ker se trenutno počutim kot majhen vesel in zadovljen otrok, ga bom pustila še nekaj časa.

Ljubim te mehurčke sreče. Obožujem take dneve. Moji so. Najljubši dnevi življenja = malce egotripa in čiste sreče. Iščem še kanček ljubezni? Iščem, jap. Našla? Nekoč.

Jutri bo mogoče vse drugače. Ali pa tudi ne. V petek bo mogoče vse drugače. Lahko bo boljše ali slabše. Nikoli se ne ve. In nikoli ne reci nikoli. In seveda upamo na najbolše. Na lepo vreme v petek in soboto in dobro družbo in da se vse izteče tako kot se mora in da čas ne mine prehitro.

Ubijem tistega, ki se mi drzne uničiti dan. (In potem, ko dojamem kaj sem storila, ga oživim nazaj s svojimi super extra herojevskimi močmi... xD) Ne bom se namreč pustila prenašati okrog in trpeti, ker so nekateri ljudje čudni. Ne. Ne več. Jaz sem jaz. In kar želim, to dobim. Vsaj poskušam. Če pa ne... pa spremenim mnenje.

Blah, sploh veste kako je težko napisati anagram?

Lovci lovijo. Nabiralke nabirajo. Kaj sem jaz? Danes so se mi sanjale prekleto čudnje sanje. O nekih omarah in o nekem "študentskem domu", kjer je strašil nekakšen fantom in kjer so si študenti med seboj kradli. Name se je spravil tisti fantom in bila sem prekleto prestrašena. Fantom je postal nepomemben, ko sem jaz dobila zbirko ugank. Z zelo čudnim načinom reševanja. Potem pa se ne spomnim več.

Jejhata! [Wtf?]

Ej, a veš, da sem danes pojedla čisto preveč. Želodec se ne strinja s količino hrane, zaužite danes. Topli sendviči, pomri in kalamari + malo školjk + škampov, ledena kava in jabolčna pita. Saj se ne sliši tako zelo veliko, vendar je, če pomisliš, da ponavadi pojem za polovico manj.

Nekaj Metadejstev:
- Nisem več najstnica. [Traparije bom še vedno počela, le izgovora zanje ne bom imela... xD]
- Danes sem bila na morju. Izola in Piran. Škoda, da nismo računali na izjemno toplo vreme in nismo vzeli kopalk. Kopanje 21. septembra? Na tvoj rojstni dan? Hja, zakaj pa ne?:D
- Jutri grem z Š. in E. v šoping v LJ. In foter me je podprl finančno in mi dal 60 eur, juhu. [Vedno, ko dobim denar od tastarih za šoping, ne kupim nič... danes bo drugače?]
- Vpisana sem v FUCKIN' 2. letnik in to se mi zdi blazno fajn. Dosegla sem kar sem hotela. [Lajk aj sed, aj olvejs get uat aj wont:D]
- Amm, samska sem od srede naprej...
- Razvozlaj skrivno sporočilo in dobiš še eno Metadejstvo

A ni zanimivo? Kaj? Kako se življenje obrača. Nekdo je vesel, nekdo drug joka. Nekdo se rodi, nekdo drug umre. Eni so beli, drugi črni. Nasprotij je preveč, da bi jih lahko naštela. Jin jang. nasprotja so mi všeč. In nasprotja se privlačijo. Ne vedno, ampak v tem primeru se definitivno.

Strah me je, samo malce. Ker se tolažim, da bo vse uredu, da nihče ne bo nikamor spizdil, ali ugledal koga drugega. In vse skupaj ne sme potekati prehitro. In čas imam, da se pokažem v taki luči kot sem. In to vse všteto v račun... in ni me več strah. In sama pri sebi si govorim: Lagano Sportsky. [Sliši se kot češko ime, pa ni. To je samo druga oblika izraza Take it easy.] In to je najbolšji nasvet. Čeprav ne vrjamem v usodo, v takih primeri pomislim, če mi je usojeno, se bo zgodilo. Zato imam z usodo trenutno en manjši dogovorček, hihi.

Emm, knjig mi je zmanjkalo. In zvečer nikoli nisem zaspana, ker čez dan bolj kot ne zabušavam. In hočem brati ali pa gledati filme/serije/nadaljevanke. Ker edina ostala stvar, ki jo lahko počnem je še sanjarjenje. In to dejansko počnem. Podnevi. Ponoči. 24/7. Ker za ostalo nimam dovolj urejenih misli.

Mene skrbi, kaj bo, ko bo fax. Ker sem si zaobljubila, da bo to vse drugače. Sprotno delo. Ker, letos imam še malce več načrtov kot lansko leto. MORJEEE!! In seveda standard: MC in RO. In šla bi malce naokrog po Evropi. In moram delat, da bojo dinarčki...

... vsaj zdi se mi tako. In, zdi se še nekaterim ostalom ljudem. I think.

Naj se ti atomska bomba zapiči v nos...

2008-09-18T15:35:00.013+02:00

Lej. Besna sem. Zelo. NATE!!! Sicer ubistvu nimam utemeljenega razloga. Ker sem kriva jaz. Ampak, kolerik se vedno razjezi. Zato imam mnogo lepih besedic zate...

v rit se kavsni in ne čakaj na maj naredi to takoj in želim ti da se zaletiš v atomsko bombo ki naj eksplodira v tvoj pretty face hočem d se pohabiš da se zastrupiš ali zadušiš v lastnih telesnih tekočinah in da te povozi traktor in zmaliči lepoto tvojega obraza in želim ti da bi šel k plastičnemu kirurgu in bi ti vsadili joške namesto naredili lepše zobe in želim da dobiš garje in naj tvoj želodec trpi zaradi večnega ognja srce naj utripa v neenakomernem ritmu do konca tvojega življenja naj se ti skrajšajo roke da se ne boš mogel popraskati po jajcih in takoj se spakiraj na najbolj oddaljen konec tega sveta in da ne bi slučajno se pogovarjal z mano ker ne potrebujem takih ljudi ki bi me obsojali in čakali da pijana naredim napako in še bolk kot tebe ne maram vohunov in opravljivcev ki so ti povedali lepe zgodbice o meni in ha samo še eno tako samo še eno tako pa boš letel nekam nekam najraje v ocean ali vulkan in tam zgnil in bil hrana morskim kitom ali večnemu ognju in ne ne ne ne opravičuj se mi ali razlagaj ne rabim te več nikoli ja jaz sem zajebala vem ampak počutila sem se tako prav in hkrati tako narobe kot bungee jumping brez elastike ja tično tako in ne morem pomagat in zdaj vsi mislijo da sem največja prasica kriv si pa ti ker si se ga napil in šel domov ja in zdaj naju ni več sem samo še jaz ker ti si pozabljen nekje v enem zakotnem mestu mojih spominov pizda kdo za varag si da me lahko napadeš ja in če so se smejali za tvojim hrbtom in opravljali moja dejanja in in in in zmanjkalo mi je jeze.

Lej. V resnici mi je samo zelo zelo zelo žal. Nisem vedela, da vest lahko tako zelo peče. Pravzaprav sem mislila, da nimam vesti. Napaka, draga moja, napaka. Zdaj veš... zdaj veš česa ne smeš. Petki so zlobni. Jutri je še en zloben petek:(

Jump.

2008-09-15T14:44:00.004+02:00

Hja, včerajšnji vpis je malce, hmm, zbegan? Samo kup misli, ki so izpodrivale druga drugo. Vsaka je hotela prevladati v moji glavi, pa ni nobeni uspelo. Danes se počutim malce bolj normalno. Samo malce. Mogoče, ker imam idejo. Ideje so mi všeč. Čeprav tale vključuje veliko čakanja. Čakanja pa niti pod razno ne maram. Čakanje me ubija. Počasi, a vztrajno. Menda, da bom preživela? Še vedno sem, ni hudič, da ne bi tudi zdaj. Težko bo... ampak, heej, vsaj trudim se, no.

Upanje za matematiko je izpuhtelo, kakor tudi poletno vreme. Nisem naredila. Spet. Jezna sem. Ker, tokrat sem imela dober občutek. Vsaj mislila sem, da je tokrat največ možnosti, da mi uspe. Pa mi ni, prekleto! Matematika je trenutno najbolj osovražena stvar na vsem svetu. Fej in fuj. Če bi bila to neka materialna stvar, ki bi se jo dalo fizično uničiti ali vsaj pohabiti, bi bila raztrančirana (je to beseda?) na majhne nerazpoznavne koščke. Jap! In krivec ne bi bila samo jaz. Ker poznam še veliko ljudi, ki čutijo tako kto jaz. Nevem, kako je mogoče, da samo en študent naredi izpit. Pa, ne, nismo pisali samo 4je. Ampak polna predavalnica. Argh. Zdaj pa čakam, da se me usmilijo. No, vsaj Grafične materiale sem naredila. Če bi še to pogrnila... shot in the head, definitivno. Ker... res ne morem več. In zdaj čakam, da se name vsuje plaz kletvic in predolgih pridig. Lahko si namreč predstavljam, kako bo mati vesela. In kako mi bo govorila, da me ne bi smela pustiti na RO in MC, ker bi potem zagotovo naredila. Ja, ker je bilo takrat tolikooo izpitov. Matr, ej, sj nism tok neumna d bi šla na MC in še na RO, če bi bili medtem izpiti. Oh, pa kaj ko je to tako nemogoče dojet, noo:S

In, ja, kje je poletje? Sicer ga ne maram, ampak, hočem še malo malo toplejše jeseni. In zavrtela bi čas nazaj. Na RO. Ali pa vsaj na petek... *ejnđel fejs*

In spet mi vse okrog oken brni in ropota. Šipci (=poimenovanje za šiptarske delavce, ki delajo pri nas doma.) začnejo že ob 7ih zjutraj in jaz popizdim. Potegnem si kouter čez glavo in poskušam spati dalje. Zamaški za ušesa ne pomagajo več. In potem moram vstati, ker se počutim, kot da bi mi nekdo vrtal v glavo. Filing imam, kot bi se preselili. Hiša je ČISTO drugačna, ej.

Wow, sposobna sem sestaviti nekaj skupaj, brez, amm, večkratnega omenjanja petka. Juhej? [Ravnokar si ga omenila. V drugo. Ooops.]

Aja, spomnila sem se pregovora (Sicer se mi še vedno zdi, da ni čisto takšen, kot je v originalu...):

Kako žalostno, sprevrženo in noro je bilo - in vendar, kako čudovito.

Mood: V zgornjem pregovoru je jasno vse... žalostno, sprevrženo, noro in vendar čudovito.
Music: Irene Cara - What a feeling
Weather: Oblaki in mraz.

Klopčič pisanih misli

2008-09-14T21:18:00.003+02:00

A veš kaj je to, če si zbegan?
Definicija zbeganosti = jaz.
Mogoče mi je barva skurila možgane.
Ja, rdeča. Spet. Od petka naprej.
Uživam.
A veš, da je bilo lepo?
Ja, čudovito je bilo.
Preveč alkohola in preveč 80ih.
In preveč plesa.
Zgubljen telefon.
Oh, hočem nazaj petek.
Čeprav me spomini vržejo iz tira.
Zelo.
Sploh se ne spoznam več.
Tresem se.
In prebrala sem dobrer pregovor, ki bi opisal to.
Pa sem ga pozabila.
Začel se je s "Kako žalostno,...", naprej pa se ne spomnim.
Danes zjutraj sem vedela.
In čutim.
Čutim, da ne čutim prav, pa če kdo razume to, ali ne.
Strah me je.
Stari, nove možnosti.
Jesen je, zebe me in prehlajena sem.
Posledica petka?
Huh, vroče je bilo.
S kratkimi rokavi lahkih nog naokrog.
Res hočem petek nazaj.
Forever stops tonight.
To poje Bonnie Tyler, v mojem zvočniku.
Ja, poslušam, hmm, zanimivo glasbo. Kao en ejtizzz mix.
Všeč mi je. Ja, zelo zelo. Tako zelo.
Amm, sem že rekla da sem kot nova oseba.
Hočem še!
In the midnight hour she cried "More, more, more..."
Oja.
In, ja, uradno je potrjeno: Odfak!
Mravljince imam.
Drek, res se hočem spomniti tisti pregovor.
Mogoče več sreče ju3...
Kako nenormalen vpis je tole.
Pa kaj naj.
Počutim se nenormalno, noo xD

You'll never know... unless you try it.

2008-09-11T18:25:00.005+02:00

Kriza je. Kakav jem z žlico, ker čokolade že zdavnaj ni več. Sprašujem se, če bom jedla sladkor, ko zmanjka še kakava. Sovražim stres. Ker mi konstantno diši cigaret in ker požrem nepredstavljive količine sladkornih stvari, jap. In ker se derem na nič hudega sluteče posameznike, ki niso nič krivi. Argh. I hate fax. Mogoče bi si dala natisniti majico. Še zaslužila bi, če bi jih začela masovno proizvajati in prodajati. Ker mislim, da nisem edina, ki trenutno ni ravno navdušena nad faxom.

Prigovarjam si, da imam samo še en izpit. Samo še enega samcatega. No, pravzaprav dva, ki se štejeta kot eden. Matematiko, fej. Jutri imam računski del in, če bom imela dovolj sreče, da ga bom naredila, imam čez en teden še teoretični del. In potem, prosim, da mi matematike ne kažete ali omenjate več, v kakršnikoli obliki, ker obstaja velika nevarnost, da vas nekam kresnem. [Ker če mi ne uspe, je naslednji rok januarja. In pač, treba malo pavze. En mesec?]

Kalkuliram na pogojni vpis (kot tudi veliiiko mojih sošolcev.), ker nas je čisto premalo za v drugi letnik. Lansko leto so znižali kriterije. Lahko bi jih še letos. In pač računam na to da se me usmilijo. Ker ubistvu... bi delovalo. Rezultati enega izpita pridejo šele v ponedeljek, matematika pa je šele po tem, ko morajo biti prošnje že oddane--> t.j. ju3 ob 12h. In pač bom napisala, da... mi manjka še to dvoje in da pač ne vem rezultatov, en izpit se itak pogrnila (3krat OMFG!!!), ampak en izpit mi lahko manjka (Bolonjski-fucking-proces.) in pač... oni bojo objavili komu so odobrili prošnjo in komu ne, še preden bojo rezultati izpitov. In zato upam, da bom med njimi. Ker se mi ne da ponavljat letnika. Ok, šla bi delat vmes, ampak, jaz hočem napreeej! In če ne poskusim priti v drugi letnik, tudi vedela ne bom ali bi mi lahko uspelo. Zgubiti ne morem prav ničesar (Razen živcev, mogoče?)

Argh, res bom vesela, ko bo za mano vse to. Ni važno kaj se zgodi, jaz hočem samo mir. In malo odmora od fuckin' faxa. In žurka? Afkors maj hors! Žurka bo predvidoma že ju3. [Mogoče bi bilo bolje, da ne bi ničesar omenjala, ker moji plani se ponavadi podrekajo, če jih preveč razglašam okrog.] Ampak, eeej, 80's party ju3 na Bazenu, ej xD!!! In L. je imel rojstni dan. In, ja, treba je nazdravit! (Amm, a ma kdo kej ejtizzz cunj za posodit? Ker bi bila rada v kontekstu xD) In ju3=frizer. Končno ne bom več en fakin friki fajr oranžno blond čudne barve.

In v prihodnosti me čaka moja 20ka, Lord Belial + Graveworm, festival na Bazenu in Dark Tranquillity. In potem še v daljni prihodnosti vidim par koncertov, juhej!

Zdej pa naprej učit, da si ne bom očitala, da sem spet zabluzila...

Rabim nov layout.

Mood: Dol mi visi?
Music: Graveworm - Far Away
Weather: Na nebu pa sonce zahaja... [Lepo vreme v petek zvečer. Pretty please.]

Sleeping in the fire.

2008-09-06T09:46:00.002+02:00

Slabo vest imam, zaradi včeraj. In vesela sem, zaradi včeraj. Mačka imam, tudi od včeraj. In trebuh in hrbet in sploh vse me boli. In vse to skupaj... je zelo čudno. Ne počutim se kot jaz. Vem da sem jaz in vidim, da tudi ostali vejo kdo sem, ampak... nisem to jaz, no. Ponavadi se ne obnašam tako. Počnem traparije, ja. Ampak, smešno je bilo. In še bolj čudno je da mi je bilo tako zabavno. Drugače. Ja. Drugačnost rabim. Raznolikost. Razgibanost. In potem sem srečna. Hm, mogoče sem čudna, ker nisem navajena na to.

Oh, grem spat.

Fiziko sem naredila!!! (POGOJ ZA PONAVLJAT IMAM!!enajst Naj se sliši še tako butasto, ampak, vesela sem:D In mogoče sem spet malce začela upat, da spacam letnik!)

Seznam.

2008-08-29T17:18:00.002+02:00

sveče
glasba (skoraj vseh vrst in oblik)
temno rdeče vrtnice s trni
verige
poletne nevihte
polna luna
mrzlo pivo
vonj vanilije
vampirji
dolgi pogovori o čemurkoli
sneg
raziskovanje tujih hiš
veter v laseh
palačinke
mucice
dolgi topli poletni večere
fotografiranje
kresničke
neumne izjave (like: kouštr pa poutr, polček in valka)
popisane, porisane majice
ježi gumjasti medvedki
grozljivke
pikapolonice
črni + zeleni čaj
kava
knjige
črn lak za nohte
črna brvica
šara okrog vratu
varnostne zaponke
vse old –school stvari
lepi in nepričakovani smsi
vonj pokošene trave
opijanjanje in sramotenje same sebe
dolge dolge lase na fantkih
sarkazem, cinizem, ironijo
rdečo barvo las nasebi
mosh pit
slamice
milni mehurčki
objemi
drsanje
bedenje do zore
marjetice
oblaki (puhasti ali tisti pred nevihto)
strele
baloni
srčki
črno-rdeča kombinacija
Slovenija
pisma namesto e-majlov

Delček vseh stvari, ki jih obožujem v življenju. V naključnem vrstnem redu:)

My plan is to forgive and forget. Forgive myself for being stupid and forget you ever existed!

2008-08-23T08:40:00.007+02:00

Prekleta čustva. Mislim, da sem bila v prejšnjem življenju kamen, da imam sedaj toliko emocij. Ena zlobna skala sem bila, jap. Verjetno tista, v katero se je nekdo zadel z nogo in si zlomil prst in jo preklel za vse večne čase. In iz te skale sam postala majhna punčka, polna čustev, ki jo vlečejo sem in tja, levo in desno, zabijajo v tla ali pa povzročijo, da leti.

Čudnega razpoloženja sem. Sanjala sem čudne sanje. O maturantski obleki. Pravzaprav o tem, da sem šla na koncert v maturantski obleki in da me je bilo strah, da se bo strgala in da me bo kdo polil in da se ga bom preveč napila in se usedla na tla in jo umazala. Na koncert nas je peljala soseda, ki je bila prav tako v maturantski obleki. Spremljala naju je njena sestra, guess what?, v maturantski obleki. Peljale smo se nekam nekam, ceste nisem prepoznala. In potem smo se znašli v gozdu, kjer je potekalo neko športno tekmovanje. Če se ne motim, so lovili peteline čez drn in strn. In jaz sem kolovratila, tam, med petelini. V maturantski obleki. Dokler nisem srečala nekoga... Zasledovala sem ga. In, ko se je obrnil, sem se zbudila. Čudne sanje. Ker že dolgo nisem sanjala o... njem. Mah, o Mr. Leuchtend-u, no.

Ko so me zjutraj s svojim ropotom zbudili zidarji* (glej zvezdico), sem mislila, da bom popizdila. Poskušala sem zaspati nazaj, ker ni čisto normalno, da se v soboto zbudiš ob osmih. Pa ni šlo. Spanca ni bilo. In potem sem razmišljala. O preteklosti. Zanimivo, kako se mi zdaj zdi vse tako prekleto logično. Vse se je razjasnilo. In sedaj sem besna. Najbolj me namreč boli, da me nekdo vleče za nos. Najbolj me bolijo laži. In to, da sem bila opeharjena, izrabljena, povlečena za nos. Ker sem bila naivna. Ker sem upala, nekaj, kar je bilo možno samo v sanjah. Nisem žalostna. Oh, ne ne. To že dolgo nisem več. Sem pa zelo zelo besna. Besna! Argh, bolje da ga ne vidim kje v bližnji prihodnosti, ker se zna zgoditi, da ga bom brcnila nekam, da bojo vsi njegovi potomci prizadeti, če jih bo sploh lahko imel. Mogoče, bi mu morala kaj odrezati... Opa, Metolin, ustavi se. Nasilje rodi le še več nasilja. Bes rodi le še več besa. OK, ne bom brcala, ne bom rezala. Prisežem. Ali pa mogoče tudi ne. Ne, ničesar ne bom prisegala. Samo potrudila se bom biti hladna kot led. Težko bo, ker če bo to mogoče, bo to tak čudež, kot da bi zmrznil pekel. Oh.

Ne se delat nedolžnega. Ne krivit vseh drugih za stvari, ki si jih sam zajebal. Ne se delat, da si mi hotel dobro, ko mi nisi povedal resnice. Ne. NE. NE!!! Ker nima smisla. V glavi se mi je vse razjasnilo. Ja. Zanimivo, da si začetnih nekaj mesecev (mislim, da 4) njo** (glej dve zvezdici) varal z mano. In mene z njo. No, pa midva nisva bila več v zvezi. Tebi je bilo seveda fino, sedel si na dveh stolih... In zdaj se delaš bogo nedolžno ovčico. Laži, same laži. Grem stavit, da ona tega ne ve. Kaj bi se zgodilo, če bi jo poklicala in ji to povedala? Ti tega ne pričakuješ, ker je ne maram in je nikoli nisem. Prav zanima me. Ona bi mislila, da lažem. Da sem ljubosumna, ker se tudi pri njej delaš najbolj nedolžno jagnje, kajne? Mogoče, bi te tudi ona hotela nekam brcniti ali kaj odžagati ali odgrizniti.

Veš, kaj me boli? To, da sem že naj bi midva imela še uredu odnos, vedela da... boš pristal z njo. In ti si mi zatrjeval, da ne, čeprav ti je bila všeč? Bila ti je, kajne? Kasneje si se zacopal vanjo in mene pustil zaradi nje. Imam prav? In to najbolj boli. Ker je bila ona zadnja oseba s katero bi želela da si. Ker je nisem marala. In bolelo je da si bil večkrat žalosten zaradi nje, kot zaradi mene. Pa, ne da bi hotela te narediti žalostnga... ne, itak, da ne. Ampak, malo čudno je, kajne? In, ne vem kaj si želel doseči s tem, da si mi povedal napačen razlog, zakaj ne moreva biti več skupaj. Rekel si da je vse preveč samoumevno. Pizdatimaternasmotanavglavojepilaalkoholpredentejeskotila. Jaz sem se sekirala, če sem res tako dolgočasno bitje. In če mogoče nikoli ne bom našla nekoga pri katerem ne bo vse čez nekaj časa postalo samoumevno. In premišljevala sem o tem noč in dan, dan in noč. Potem pa me na lepem, čisto prepozno, zadane. Kruta resnica. In cepetam od besa in skoraj tulim od spoznanja. In muči me, ker ne vem ali si hotel, da bo lažje zame (mogoče je takrat bilo, zdaj pa definitivno ni.) ali da bo lažje zate (to pa je definitivno bilo...)?

Ne jokaj več, zakaj si na black listi. Nima smisla. Če te še kdaj vidim... oh, bolje da te ne, ker se zna zgodit, da reagiram kot Hannibal Lecter, Hannibal the Cannibal.

Zdaj pa dovolj. Moram se učiti. Drek.

* Ja, delavci so prišli narest fasado. Poslušam šiptarščino šele eno uro in imam občutek, da se mi bo sfakalo. Še 14 dni... In prekleto glasni so. Sploh ne vem kako naj se učim, argh!

** Za njo nikoli in nikjer ne uporabljam imena. Ker nisem čisto prepričana, če si ga sploh zasluži. Ja, si ga zasluži, ker je pravzaprav ena posebna bjač. On pa si ga ne... Ampak, tako je pač lažje.

Mood: Am, besno? Prinešeno okrog?
Music: Lord Belial - Monarchy od Death
Weather: Oblaki + sonce. Upam, da zvečer ne bo dežja.

She's freaky and she likes it.

2008-08-20T22:22:00.000+02:00

Koza kozica sem. Ki zganja paniko za popolnoma brezvezne stvari. Na koncu se izkaže, da sem samo zelo pozabljiva oseba. Pozabila sem, da sem se že prijavla na kolokvij in potem zagnala paniko, prestrašila vse po vrsti, pošiljala ponižne mejle, ker je v e-študentu pisalo Za ta predmet ni več izpitnih rokov. Kličem na referat, po 50 letih zvonenja mi en nabrisanček vrže telefon dol in popizdim. Pošljem še en obupan mejl, kličem še enkrat. In potem mi lepo prijazno povejo, da ni nobenega problema, ker sem na ta kolokvij že prijavljena xD In Meti se kamen odvali od srca. Težek 1000 ton.

Voham jesen. V zraku je. In v trgovinah prodajajo jesenske obleke. [Shopping, anyone?] In danes sem spet spala v pižami. Ker me je zeblo. In meglice zjutraj mi delujejo zelo jesensko.

Pobarvala bi se. Spet me je prijelo. Sicer razmišljam o spremembi barve. Ampak, na koncu itak vedno pristanem na žareče rdeči. Ker trenutno imam na glavi preveč različnih barv. V soncu izgleda kot ogenj. Blond, oranžne, rdeče. In rjav narastek. Če ne bi bilo narastka bi stvar izgledala zanimivo. Bah, bom videla. Sicer pa sem trenuto tako kešles, kot je le malokdo. Imam točno en evro in šestintrideset centov. [Bančni račun ne šteje, ker ne maram dvigati denarja] Ampak, jaz se resnično moram pobarvat. Hočem, moram, želim. Mami, finance, prosim...

Am, pozabila sem kaj sem hotela sploh povedati s tem postom? Aja, to da sem bolje. V četrtek je bil samo manjši eksistenčni problem. Že v petek sem bila bolje. Veliko bolje. V soboto pa je bilo sploh zakon. Ker sem bila spet stara jaz. In poskušala sem nadoknaditi zadnje dni, ki so bili preveč molčeči. In sem govorila govorila govorila. Veliko več kot ponavadi. In spila. Veliko več kot ponavadi. OK, o tem zadnjem nisem povsem prepričana, hihi xD. Ma, spet mi je lepo v lajfu. Samo še izpite naredim pa bom najsrečnejši človek na svetu. Vse ostalo imam pod nadzorom. Končno. Držim pesti, da se kaj ne sfaka...

Mood: Fino fajn.
Music: Graveworm - Legions Unleashed (Aaaa, koncert bo 27.9. Gremo? Gremo.)
Weather: Neki.

How do you live so happily while I am sad and broken down?

2008-08-14T11:43:00.006+02:00

Negativnost. Žalost. Nihilizem. Praznost duše. Melanholija. Prekletstvo. Slaba volja. Praznina. Anksioznost. Depresija. Ničevost. Nesigurnost. Nostalgija. Neprijaznost. Prazne, a hkrati polne, misli. Fobije. Stres. Tiranija. Nekoristnost. Samomorilnost. Samodestrukcija. Želja biti nekdo drug. Nedejavnost. Anarhija. Skeptičnost. Preklet pesimizem. Materializem. Cinizem. Sama blesava absurdnost. Samo jaz.

A je slučajno Luna? Mogoče slab dan za vremensko občutljive ljudi? Ali pa je samo moj Cosinus spet na tleh? Popravek, pod tlemi? Počutim se kot velik kup dreka. Najraje bi se zakopala v zemljo in tam v miru in počasi čakala. Da zgnijem in me pojejo črvi in deževniki in te grde male živalice o katerih raje ne razmišlajm, ker me navdajajo z neizmerno grozo. Zakaj ne morem biti preprosto srečna? Polna energije in veselja in sploh vsega pozitivnega? Visim doma in se smilim sama sebi. Potrebujem en fix. Sreče in veselja ali čokolade. Neverjetno, kako te lahko par stavkov, ki to sploh niso, vrže na tla. In dejstvo, da mi e-študent [kreten vseh kretenov, *biip* neumen, *biip biiip*, kaj ti ni jasno v življenju *biiip biiiiip, biip biip bip, biiiiip biiiiiip* *cenzurirna naprava se skuri od preveč kletvic xD*] ne dela, mi situacije ne izboljšuje. Rezultati ponedeljkovega kolokvija naj bi bili objavljeni danes. Pa ne morem pogledat, ker... argh, e-študent ne dela. Prekleto sranje. A je že kdo povedal, da vsi ti minusi ubijajo? Počasi, po delčkih, mi gloda duha in voljo in požira še zadnje koščke mojih pozitivnih misli. Preklto naj bo moje negativno razmišljanje. In, ne, to ni PMS. Na žalost. To je posledica gledanja starih slik in obujanja spominov. Posledica nezadovljnosti s samim seboj in občutka nekoristnosti. Je logičen "napredek" iz tega v čemer sem preživela zadnje leto in dva meseca. Ponavadi se vsa ta negativnost skriva globoko v zadnjem kotičku mojega srca. In včasih udari na plano. In ta včasih je zdaj in tukaj. Na žalost. Ne vem sploh kaj naj storim. Ne vem...

Mood: Bad, worse, worst.
Music: Alice in chains - Down in a hole
Weather: Prijetno oblačno.

It's better to burn than fade away.

2008-08-12T07:22:00.004+02:00

Tastari so pripujsali domov. In to ni tako dobro. Ker je bila prva stvar, ki se je zgodila to, da me je mati napizdila, da nisem zalivala rož. Hja, pa sem jih! Antitalent za rože sem, vem. Ampak, lej, naročila mi je zalivati samo tiste zunaj. To sem tudi storila. Kako za vraga naj vem, da moram zalivati tudi tiste v dnevni? Ni mi naročila. Še napisala sem ji SMS, če samo tiste rože zunaj. Ni bilo odgovora. Jaz pač ne voham ali moram zalivat karkoli. Nisem talent. No, druga točka na seznamu je bila, da kuhinja ni dovolj pospravljena. HA??!!? Celo nedeljo sem pospravljala ostanke in vse, potem pa ni dovolj pospravljeno? Neverjetno. Sori, ker nimam dosti časa za vse. Eni smo meli še kolokvij in svašta. In naredila sem tiramisu. Za fotra, ker je imel en dan prej rojstni dan. In nobene hvaležnost. OK, fotr je zelo lačno gledal tisti tiramisu, ampak, mati pa nič. In potem mi dopizdi in se začnem dret. Ker sem imela lepe namene, potem pa mi takole zatežita. In se od besa začnem jokat. Ker skoraj vedno jokam od besa ali nemoči. Fotr me uspe potolažiti in zaustaviti preden bi se spet zabarikadirala v svojo sobo in me ne bi bilo cel dan ven. Na koncu se sicer zares zabarikadiram v sobo, ker se morem učiti.

Kolokvij. Prokleti GMT!!11oneone. Sovražim viskozimetre, ISO belino, zrcalni sijaj, gramaturo, vse vse. In malce sovražim sebe, ker se nisem prej začela učit in ker se nisem bolj intenzivno učila. Bah. Upam, da naredim tole. Hočem hočem. Ker mi manjkajo še fuckin' 4 izpiti. Grdooo. Bolje da ne razmišljam o tem, ker sem ravnokar jedla in mi razuje slabo. Edina dobra stran Ljubljane je bila, da sem dobila tole...

Eclipse in New Moon. Juhej, Komej čakam, da začnem brat! In to bo lajk, zdejle... Samo še zavijem v samolepilno folijo, potem pa začnem, jupidoo!!!!

Mood: Čudno in zmatrano.
Music: Nirvana - Big Cheese
Weather: Oblačno.

Home alone, hurray!

2008-08-10T20:32:00.002+02:00

Ne da se mi pisat poročila po dnevih, ker imam malce zbegane dneve. In ker mi sonce nabija ravno v obraz in je prekleto vroče in se mi ne da. Zato samo seznam zakaj je bilo zakon.

Biti sam doma je zakon, ker:
- si sam doma?
- ješ, kar hočeš.

- piješ, kar hočeš [Alkohol?]
- povabiš ljudi k sebi domov.
- pečeš pizza kruhke.
- imaš kopel s svečami, ki diši po zimi.
- plešeš po dežju.

- bereš knjige, veliko knjig.
- se greš beeropoly [Zakon je bilo xD]

- kadiš kar pred hišo.
- plešeš račke [Na na nana na xD]
- nima veze ali je dan ali noč.
- ker te soseda uči plesati valček [or sth?]

- ker je hladilnik poln tistega, kar si sam izbereš [Pivo?]
- ker lahko skuhaš teranov liker.

Sicer so tudi slabe plati. Ampak, dobre odtehtajo vse slabe in vsi smo spet veseli [OMFG, kaj?]

Mood: Preveč folka je v bajti?
Music: ni
Weather: Lepa, lepa zarja.

Preveč čudakov je na svetu... in jaz sem eden izmed mnogih.

2008-08-04T10:37:00.005+02:00

Sama sem doma. Tega sem se veselila celo večnost. Pa sploh ni tako, kot sem hotela da je. Mislm, nism dobre volje. Vse je čudno. Velika prazna hiša me straši ponoči. Pokajoči zvoki in zveri, ki rjovejo v gozdu, in roparji, ki čakajo, da zaspim [Ok, to je samo moja prebujna domišljija] Ležim v postelji in čakam spanec. Pa ne pride. In potem razmišljam. O starših. Ja, strange, vem. Ampak, ko ju ni doma, ju imam rajši. In na nek način ju pogrešam. Vem, da bom, ko bosta pršla domov, molila vse bogova in višje sile, da bi šla nazaj na morje. Ampak, zdaj ju pogrešam. Mati ima ugasnjen telefon. Ker, ko mi je danes nekdo nekaj povedal, me je stisnilo pri srcu in solze so se mi ulile. In me skrbi, ker nikoli ne ugasne telefona. Nikoli. Nočem sama ostati na tem grdem zlobnem svetu. Nočem, da gresta. Nočem, da umreta. Nočem. Zadnje čase smo se samo kregali. Nič lepih pogovorv. Nočem, da se naš odnos konča s prepirom. Oh. Patetična sem. Jokam, ker ima mati ugasnjen telefon. In potem pomislim, kaj vse sem jima že storila. Oče je že cel osivel, materi pa sem zadnjič naštela 37 sivih las. Zaradi mene. Prekleto, potrudila se bom po najboljših močeh za najboljši odnos. Ja, evo, to je moja "prezgodnja novoletna zaobljuba". Že večkrat sem to rekla, ampak, zdaj pa zares... Ker ju imam rada. Ker vem, da samo skrbita zame. Ker vem, da me imata rada. In strašljivo je, da ravno razmišljam kako sem neumna in panična, se na koncu nekega random komada zasliši zloben smeh. In kmalu bi tekla v posteljo in se pokrila čez glavo. Neumna sem, da tako blesavo razmišljam, ampak, ne morem si pomagati.

Smisel življenja je ležanje na plaži z možgani na OFF in s čivavo na straži

2008-07-27T23:04:00.004+02:00

Oh, ich bin zmatrana. Very mučo. Grlo me boli. In, ja, hipohonder sem. Nočeeeem angine. Fej. Hočem, amm, uživat? xD Mhm, yes I do. Dokler se le da. [Upam da čimdlje.] In vroče je kot pet mater.

V petek sem bila na Kranjski noči [Argh, nisem ravno sigurna, če se to z veliko piše?] in je bilo... veliko pijanega folka povsod? Ja. Ampak, pač, končno s treznim pogledom vidim kako izgleda pijanica velikega ranga.

Pijan folk je smešen indeed. Preveč pijan folk je pa ogabno prenašat. [Zdaj vem...*zardi do neba*] Folk, ki pa je bil pijan in se trezne, pa je nemogoče prenašat in takrat je bolje pobegniti proč.

Amm, ja, zašla sem.

Torej, bila sem na Kranjski noči. In ker antibiotiki Meta ne pije. [OK, priznam, kriva sem, N. sem ukradla malce prijetno ohlajenega pivca] In zato sem raje doma spila kafu preden sem spakirala od doma in v Kranju še 2 enerđi drinka. In bila sem zbujena. Potem pa še malce drugih prepovedanih substanc. [Ha, v navodilih nič o tem ne piše *un smajlo k kaže jezik*] In, ja, sem preživela brez alkohola. Juhej.

Uglavnem, edina stvar, ki me je motila je bila, da se folk ne more zmenit kam bi šli vsi skupaj. Jaz se prilagajam. Ostali se pa nočejo. In potem se skupina ljudi razdeli na majhne skupinice. Sux. Ampak, jaz resnično nisem zato tam, da bom folk prepričevala kam naj gremo... In, no,bilo je tako da smo po substancah imeli eksistenčni problem. Nismo vedeli kam naj gremo, da bomo vsi lahko šli tja. No, razcepili smo se. Eni smo šli v Downa. Drugi so pa šli okrog bluzit. In ker smo dovolj časa vztrajali v Downu, se nam je pridružila tudi druga skupina. Končno. N. je hotela domov, jaz pa ne. Šli smo še v Mitnico. In bili tam, dokler jaz nisem oznanila alarma, ker me je nekdo vabil plesat [S plesom v dvoje na praznem plesišču pa se jaz ne ukvarjam, sorry.]

In tako sva z N. odpujsali domov. Ko sva prispele domov sva na sprehod peljali Gino. In hrenovke ob treh ponoči so še boljše. In potem postelja. N. zaspi ob štirih. Štejem do fuckin 322 in potem izgubim živce. Gledam na uro, si predstavljam popolno črnino in popolen nič, poskusim s popolno belino. Ne gre. Gina se preteguje. Nataša momlja med spanjem in rahlo smrči. Vmes začne govoriti nekaj indijščini podobnega in mene skoraj zadane kap. Ko ji rečem kaj momlja in da naj pove bolj razločno, se vsede na posteljo in me vpraša "A če z 151 kličem, direkt kličem...?" Jaz najprej umrem od smeha, potem pa ji pritrdim in ona lahko v miru naprej spava.

Okrog šestih zaspim. Budilka zvoni ob osmih. Drek, antibiotik je treba vzet. Od nekod se pojavi muha in guess what? Z N. ne moreva več zaspat nazaj. Roar. Zato sva raje vstali in nabijali Travian. Nato sem se jaz razpizdila nad njenim bivšim, ki sploh ničesar ne dojame. Jaz sem bila le komentator. Zelo zelo jezen in razburjen komentator xD Pogled na uro me je ubil. Sposodila sem si (old-school) kolo in se delala pridno punčko, ker sem prišla domov na kosilo in pospravljat in se učit. Bwahaha.

Ker sem pač imela plan za isti dan --> še enkrat prespat pri N. in tokrat pokonzumirat tudi nekaj alkohola. [Zadnji antibiotik FTW!]

No, potem sem pomagala skuhati kosilo, ga pojedla, se delala da se učim, grabila travo in bla bla bla, sem se oblekla in ravno hočem iti na kolo... se uščije proklet dež. Meta popizdi! Kličem N., da ne morem pripeljati kolesa. Prosim doma za prevoz. Pridem k N. Živčna. Grem na dozo nikotina in na enega Long Johna [Zakaj ni raje Schnell Hans? xD]. Gledava Šou je šel. In ugotoviva, da je to oddaja za ljudi brez lajfa. In tudi midve sva očitno brez lajfa? o_O In se odločiva, da ob devetih greva na milost in nemilost.

Petnajst čez devet se odpraviva in dežuje vedno manj. Potem neha. Juhej! Postanek za Sivi pinot, letnik 2006, ki sva ga vzeli iz domače N-jine shrambe. Na postanku za zavezovanje čevljev se nama skoraj vse vino polije. Mene se je že malce prijelo, antibiotiki pač, se mi zdi. Odločiva se, da bi lahko štopale. Seveda nihče ne ustavi. prikotaliva se do Pinkija. Za pot do Downa (kjer nas čaka pivce) porabimo čisto preveč časa. In potem se začne pijanica.

Oh, podrobnosti raje ne bi.

Ognjemet je bil lep. Glasba za zraven ognjemeta čudovita.

Jaz zgubim marelo, skočim v lužo, si zbijem ličnico [Huh, presentljivo. Pričakovala sem več bojnih poškodb, hihi xD] In z N. prideva domov ob šestih. Z manjšimi težavicami. Požreva hrano in zaspiva kot ubite. Zbudiva pa se napol mrtve. Vroče je kot v savni. Pfej. Potem okrog dvanajstih pa se jaz spakiram domov.

Doma: sitni very much.

Komaj čakam, da odpakirata na morje!!!

Belo, ki te ljubim, belo.

2008-07-25T19:18:00.000+02:00

/zjutraj/
Rabim belino. Vse kar je pisanega bi pobarvala z belo barvo. Vse bi prekrila. In potem bi živela v veliki beli oblazinjeni sobi brez ostrih predmetov. Ko bi vse pobarvala na belo, bi vzela barve. Predal z barvami bi stresla na tla, vzela naključen čopič in z naključno barvo pobarvala naključen predmet. Preprosto. Začela pa sem pri svojem blogu. Nadaljevala bom z omarami. Končala pa bom (upam) s svojimi mislimi.

Preveč razmišljam. Preveč. O bizarnih stvareh. Nočem več.

Vse mi gre na živce. Roditelja mi težita da naj se učim. Pa ne morem. Nimam energije. Nimam ničesar. In sonce mi šajna direkt na pisalno mizo. In spet nabijam Travian. Bah. In en kreten me non-stop ropa, asshole.

Zob me ne boli več. Ubistvu me sploh ni. Samo neprijeten občutek je. In vsak večer se mi malce ulije kri. To pa ni preveč dobro?

/okrog 11h/
Poslušam Pearl Jam. Ne bi smela. Ne. Ker je na svetu 3.468.912 razlogov, da zamenjam playlisto. Pa ne bom. Ker sem očitno mazohistka. Všeč mi je ta rahla otožnost in ta glas. Na žalost pa me spominja še na neko drugo stva. Na osebo, ki si ne zasluži poimenovanja oseba.

Roar! Še vedno me boli. Bo kdaj nehalo? Če ne bo... se lahko ubijem kar zdaj in tukaj.

Oh, depresija, pojdi stran! Go away, go away!

Danes je Kranjska noč. In prespim pri N. Spet. Juhej. Ubistvu, se že veselim. Ker rabim dozo smeha. In rabim rabim preusmeriti tok misli. Ja, točno to rabim. In to bom dobila, upam.

/okrog 15h/
Aaa. Sfuzlalo se mi bo. Zakaj so tastari vedno, vedno tako prekleto pametni? Ne štekam. In ne da se mi s tem ukvarjat. Sploh se mi ne da razmišljat. Povem lahko samo, da... sem prekleto razpizdena.

/čez 4 ure/
Z mokrimi lasmi sedim na soncu. V majici z maturantske parade. Ne da se mi preobleči, ne da se mi namazati s kremo, ne da se mi posušiti las. kosmate zobe imam, fuj. Rada bi kavo, pa se mi ne da. Lenuuuh.

Oh, moram iti.

Mood: Neznamopisat.
Music: none
Weather: Sonce. In upam da tako tudi ostane.

Forbidden to remember, terrified to forget.

2008-07-24T03:04:00.002+02:00

Prebrala sem Twilight. Ne, požrla sem ga. Od prve velike začetnice, do zadnje pike.

In moje stanje:
OBSEDENA!
ZASVOJENA!
HOČEM ŠE!

Kdo mi bo financiral New Moon, Eclipse, Breaking Dawn? In tudi Twilight rabim, ker hočem brati brati brati.

Mami? Oči? Prosim...

Poročilo z... Rock Otočca 08

2008-07-02T07:25:00.007+02:00

Prišla domov z Rock Otočca. Tole pa je bilo na hard. Resnično ne vem kako sem preživela in kako so preživela moja jetra, srce in pljuča. Neverjetno. Raj je raj na Rock Otočcu...

(Jaz se delam mrtvo.)

Petek, 1. dan, 27.6:
Štart iz Kranja ob 11:48. Mene je dajalo razburjenje in sem skakala po železniški postaji kot en hiperaktivnež. Prvo nazdravljanje na svobodo opravimo že na postaji. Poslovimo se od spremlejvalcev in "Lokalni potniški vlak prihaja na peti tir". Skidamo se gor in hudiča, nikjer ni prostih sedežev za našo malo druščino. In še ti vsi nahrbtniki. Ko prispemo v Ljubljano pade odločitev, da gremo na naslednji vlak, ker moram jaz menjati denar in kupiti par stvari, L. je lačen, N. noče srečati nekaterih osebkov, ki so že na vlaku in more na WC, M. pa se pač podredi, hihi. No, in ko opravimo vse stvari se odkotalimo pred trafiko, odvržemo ruzake in nazdravimo drugič. Ljudje nas čudno gledajo, ampak, mi gremo na Rock Otočec in nas to prav malo briga. Imamo še manjši fotosešn in potem odlezemo na peklensko vroči vlak. Juhej, se že peljemo.

(Ena umetniška z vlaka...)

Med potjo ušpičimo še par traparij, nazdravimo in smo že v Novem mestu. Juhej, že čutim vzdušje. Najprej gremo v trgovino, nato pa se odpravimo na avtobusno in čakamo.

(Pred štacuno z N. + houm mejd čoklit liker xD)

(Čakava na bus. Js vesela, N. zjebana.)

Prva dva busa sta prepolna na naslednjem se že drenjamo in prepevamo mi. Ko prispemo na prizorišče... je folka v vrsti za karte čisto preveč. L. & M. gresta do VIP kart, midve z N. pa se zlekneva na travico in pijeva home made čokoladni liker. Ko prideta nazaj jih z N. odženeva postavljat šotore v senco, midve pa greva po karte. Kein problem. Čakava "samo" eno uro in pol. Zapestnice so grde grde. Ampak, jebeš, smo korak bližje Raju. Letiva k našim potorom in se ukempava. Potem pa hitro ven, po čokoladni liker in potem še vanilijevega, ki ni tako piten. Med čakanjem da, L. prinese bambus iz naše skrite zaloge, se uščije dež (Zagotovo posledica prejšnjega draženja, ko je padlo samo par kapljic "Pa, sej, ne upa 15 minut scat") Skrijemo se pod drevo in ko listi premočijo se jaz, the bolek, spomnem da imam marelo. Manjšo od kvadratnega metra. Pod njo se stiskamo 4 in vsakič, ko kdo pride mimo se hoče povabiti še on.

(Pod marelo. Zelo sparjena fotka xDxD)

In potem rečemo, da bomo premagali dež, M. in N. stečeta do šotorov odložit fotiča in odvečno kramo, midva z L. pa odbrziva pred oder. Sarcasm in Interceptor. Če bi bilo suho bi letela v prvo vrsto se razmetavat. Ampak, v prvivrsti so sami blatni divjaki in mene boli trebuh, zato se držim bolj pri strani. Potem pa Nieti. Hurray! To sem čakala. Trebuh neha boleti in že veselo rajam okrog. (In obžalujem, da nisem šla na njih v Križanke.) Potem pa še Pankrti, kjer umes z N. malo zalutava naokrog, ampak, važno, da jaz slišim svoj komad "Metka" Po Pankrtih pospremimo zmatrano N. v šotor, potem pa še na Zabljueno. Jaz sem že tako zmatrana, da komaj stojim in zato gremo po Zablujencih v šotor. Pot je spolzka in blatna in večkrat me skoraj odnese po tleh. Slavim bulerje. Bili so moja najboljša odločitev v življenju, juhej! Potem pa spat.

Sobota, 2.dan, 28.6:
Zbudim se v dokaj uredu stanju, glede na popite količine alkota. Na žalost pa veliko prezgodaj. Ostali še spijo. Poskušam zaspati nazaj, pa zaradi đumbusa okrog mene obupam. Začnem rogoviliti in ponesreči zbudim N. Zobe umit pa na WC. Prideva nazaj zbudiva ostala 2. Skuhamo župco. Zraven je pa še prepečenec.

(Jemo juho. Bulsi umazani od prejšnjega dne...)

Potem pa počasi v Novo mesto v šoping. Na poti srečam nekoga, ki me noče niti pozdraviti... Ok, pa uredu, sam ne se obnašat tako otročje!! Ponavadi ne greizem, če mi kdo reče "Oj!" Anyway, veliko bolje je potovati brez velikih ruzakov. Nakupovalni seznam je dolg. Ko vse nakupimo se odločimo, da bomo še malo pohengali v senčki.

(Počitek...)

Midve z N. odpreva vince in na poti z busom (t.j ob 2 popoldne) sva že malce veseli. Odločiva se da bova skočili v blato. Preoblečeva se in hop noter. Zabavno je bilo, upam, da me niso ujeli fotografi. Blato smrdi.

(Umazanki, hihi xD)

Ko se naveličava skakati okrog malce strašiva čiste ljudi, da jih bova objeli. Stečeva skočit v Krko, umes naju slikajo za Ptujski tednik or something. Skočim z mosta, juhej. Voda je prijetno hladna. Blato je zelo težko odstanljivo, grrr. Ko pridem iz polurnega potpaljnaja po Krki imam v ušesih in kopalkah še vedno blatek. Odpraviva se k šotorom. Ko se vračava dobiva povabilo na cviček. Juhej, ker je raven alkohola padla na kritično raven, rečeva, da bova. Oni so zagotovo mislili, da bova spile 2 požirka, ampak midve zastaviva resno in v skladu z najino pijansko kariero. Popijeva liter in pol. Potem mi manjka malce spomina. Ok, priznam, manjka mi veliko spomina. Imam luknje v glavi. Vem, da smo peljali N. v šotor, ki ga je ponečedila in spomenim se mojega kričanja na njo naj gre ven opravljat dejavnosti. In potem so me pomirili. (Pijana se razburim še 38krat bolj.) Spominm se preoblačenja v kiklo in sposojanja majice od M. in še enega pivca s sošolko in njenim prijatlom in naslednjič se spomenm skakanja v prvi vrsti in air kitariranja s sošolcem. Potem pa je bolj tema. Spravim se spat. Ne v svoj šotor, ker ni bil spalen.

Nedelja, 3. dan, 29.6:
Zbudi me vpitje, da nam gori šotor. No shit, Sherlock. Skoraj popizdim, ker me N. budi iz sladkega spanca. Pogledam iz šotora in vidim N. vso poskočno v ne-svojih-hlačah in zraven nje še enega obiskovalca, ki se mi smeji. Poskušam zaspat nazaj, pa ne gre. Zlezem iz šotora in poskušam ne zbuditi L.&M. Vidim da so vse moje obleke v stanju, ki se mu reče: umazano na kubik. Nesem jih sušit (tiste, ki so bile samo malce vlažne) ostale vržem na kup, da jih bom kasneje oprala. Grem še po malce vodice z okusom in pojem nekaj, nato pa se odpravim nazaj spat. Potem pridejo nazaj eni sosedi, ki so čisto preveč navdušeni za to zgodnjo uro in me spet zbudijo zato se odločim, da imam dovolj.

(Čakam, da se še ostali oblečejo...)

Gremo po vodo, jaz pa svoje hlače. Guess what, mojih hlač ni. Edinih najljubših hlač. Skoraj popizdim na vse Cigane in pijance, ki si drznejo krasti. potem pa srečam neke znance in jim povem vso zgodbo. Glej ga, zlomka, oni so videli nekoga, ki je pohajkoval naokrog z več kot enimi hlačami. Tečem in ga najdem. Strah me je, ker je nabasan. Lepo ga prosim naj mi vrne hlače in jih dobim. Juhej! Skuhamo župco, potem pa nesemo oprat kastrole in umazane cunje. Ura je že veliko in z N. se odločiva, da se greva umit (Fej in fuj, kamni in blato in listi in trava v laseh), L.&M. pa gresta gledat kitariste. Čedenje poteka počasi in zato zamudiva še impro ligo. Odločimo se da je čas za vinček/pirček. Gremo na petrol in se skotalimo ob vodo. Pijemo in kličemo Marjana. (Fora z lanskega Metal Campa) Noben ne šteka. Vsi odgovarjajo, da je Marana nabasan in da pride takoj, nekaj jih praša kdo sploh je to (Odgovor je vedno: "Ah, un k je vedno najbl nabasan od vseh. Pa blond lase ma.") Naredimo intervju ("Lihkar sm vidla kk so ribe požrle tisto muho, k ji ti prej nis pustu fukat" Don't ask xD) in gremo na petrol po še eno vino in N. se odloči, da je konec pavze in da spet pije. Prijetno alkoholizirani gremo nazaj v kemp. Škoda, ker sva se z N. ravnokar umili, ker bi šli drugače še enkrat v blato.

(Juhej, blato.)

Gremo k šotorom in skuhamo makarone, juhej, dobri so bili. Potem pa hitro na... am, ne vem več kaj. Midve z N. bluziva okrog in spoznavava folk in pijeva pivce, se preimenujeva v Marjano Groznik (jaz) in v.... ne-spomnem-se? Spomnim se, da sem čakala Siddharto, ki pa me razočara. Srečava Spohkote in odločimo se, da prideva pogledat njihov kamp. Prepovedane substance in zajbavanje. Ko N. izgine v ne-svoj-šotor, se jaz počasi in okrog ovinkov pospravim v naš šotor. (Spet ne svoj, ker je neoperativen) (Naslednje leto ne nesem sploh šotora, ker sem v njem prespala samo enkrat, N. pa tudi.)

Ponedeljek, odhod, 30.6:
Spim spim spim. Ko N. pride iz neznano kje, začneva prav počasi posparavlajti šotor. Jaz se tresem in nisem sposobna ničesar, zato gre bolj počasi. Ko skoraj končava, zbudiva L.&M. Onedva sta fertik v trenutku. Končno se odpravimo k busni, pomahamo Otočcu in obžalujemo, da se je vse končalo tako hitro. Na busu smo kot sardine. Smrdljive sardine. Potem pa na vlak, prespim pol vožnje. In potem na še en vlak. In potem jest. In potem pod tuš in v toplo posteljo. Drek, še vseeno bi bila raje na Otočcu.

In povzetek je kratek: Zakon je bilo! Raj? Ja, raj! In ničesar ne obžalujem, ker sem bila glede na ugodne razmere pridna. Zelo pridna *si čestita in se pokloni*

Mood: Zaaakon! Ju3 pa v Tolmin---> MC08!!!
Music: BFM - Mala nimfomanka
Weather: Sonce [Oh, Bog, daj lepo vreme na MC!]

Tudi jeklo se stali

2008-06-25T07:53:00.004+02:00

Draga Mati,
tebi nikoli ne bo jasno, kako poteka ta Svet. Nikoli. Če celo najstništvo preživiš v hiši in nikamor ne greš, ti ne more biti veliko jasno o tem kako se vse dogaja. O nenapisanih pravilih, ki vladajo povsod. In mislim, da je znanje o tem pomembnejše od znanja kako skuhati pofukane zrezke, ki jih itak al itak ne maram.
Ljuba Mati, nimaš prav, pa si tega ne boš priznala. In ne govori mi, da je to zato, ker najstniki vedno razmišljamo po svoje in mislimo, da smo najpametnejši. Moja enica se bo kmalu spremenila v dvojko in po starosti ne bom več najstnica. To me ne bo naredilo pametnejšo. Vsaj v tvojih očeh ne, kajne? Itak je samo magična meja. (Že druga. Prva je bila osemnajstka...) V tvojih očeh bom vednovedno neumna majhna punčka, ki ji je treba povedati kaj je prav in kaj je narobe. Vedno. In jo je treba usmerjati. Dajati napotke in navodila, da ne bo zašla v slabo družbo. Ampak, heej, Mati, prepozno je že za to. Mislim, da sem s slabo družbo že 19 let in 8 mesecev. Moje misli in razmišljanja in umazan um, to je slaba družba, ti pa tega ne veš, kajne najdražja Mati? In kaj naj naredim? Odstranim možgane in se pustim voditi "pametnejšim"? Ne. Preklete ovce. Čredni nagon. Pfej in pfuj.
Ali ni smešno, da mi po eni strani očitaš da sem odvisna od vaju, po drugi strani pa mi sploh ne pustiš, da bi bila samostojna? To je prav tragikomično. Paradoks. Naša familja je tragikomična. Dva Don Kihota, ki se borita proti mlinom na veter. [Ugani kdo je mlin in kdo Don Kihot...]
To da me naženeš iz bajte je prav podlo dejanje, aveš? Pa saj vem, da je bilo rečeno v jezi. Tudi jaz kdaj marsikatero bleknem, ampak, takrat so me v očeh zapekle solze. Lastna mati ti reče, da bi bilo bolje za vse, da se spokam iz bajte. Ubistvu me zanima kaj bi se zgodilo, če me nekega dne preprosto ne bi bilo več v sobi. Klicala bi me. In vprašala kje sem. Jaz pa bi rekla... ne vem kaj bi rekla. Da sem šla? Da sem storila, kar si ti rekla, da bi bilo bolje za vse nas. In pojma nimam kakšna bi bila tvoja reakcija. Ne vem ne vem nevemnevem. Mogoče zato, ker sem samo enkrat ušla od doma. Pa še to samo za 2 uri, ker me je začelo zebsti. Enkrat pa za 2 dni, ampak sem ti povedala, da grem in kam grem in kdaj pridem. Ha. Neumna. Ja, enkrat pa sem že spakirala vse in si me ti, ljubeča Mati, ustavila. Kako ljubko in kako prijazno od tebe. Če ne bi storila tega, bi gotovo končala kot pjanec v jarku/kurba v bordelu/iglar v Gaju ali pa kar vse troje. Ja, my ass, ja.
Prekleto! Hočem samo živeti. Se sama odločati. Pridobiti izkušnje na svoji koži. In kaj je narobe s Hedonizmom? Kaj je narobe s tem, če želim uživati svoje pofukano življenje? Res je da si mi ti našpricala kri v moje zajebane žile in res je, da imajo vsi moji organi polovico tvoje DNK. Ampak, kdaj se konča to tvoje lastništvo nad menoj? Nikoli? Ko, bom v svojem stanovanju, sama kupovala hrano in plačevala položnice? Ko umrem jaz? Ne vem.
Vem, pa da nočem več tako naprej. Ker se mi bo prej ali slej odfukalo. In mogoče bom pristala v psihiatrični bolnišnici. V oblazinjeni sobi. Lahko me boš prišla obiskat in živela bom "na svojem". Kako krasno!
Huh, ne morem verjeti, da sem res tvoja hčerka. Tako različni osebnosti. Tako različno razmišljanje. Preveč. In problem je v trmi. To pa imava obe. In koleričnost. In zato tudi takoj popizdim(-va). Nimam živcev prenašat, če nekdo ničesar ne dojame. Nenenene in ne. In ravno zdaj ti ničesar ne dojameš. Vsak dan znova ti to pojasnjujem. Vsak dan znova. Pa ne pomaga, ker je, kot bi govorila steni. In potem ti meni razlagaš, jaz dojamem kaj mi govoriš, ampak se delam da sem stena. Ker me jezi, da jaz dojamem, ti pa ne moreš.
Hmm, razmišljala sem, če si bila sploh kdaj mlada? Možno je, da si se rodila v telesu, ki je izgledalo kot mlado, imela pa si postarano dušo, utrujeno od vsega? To bi bil lahko razlog, da me ne razumeš. Ker očitno nikoli nisi čutila tistega filinga, ko lebdiš. Ko je vse le meglica. Ko je pomemben samo tek po travi. Divje veselje. Če tega nikoli nisi čutila mi postane pofukano jasno, da nikoli ne boš čutila isto kot jaz. Nikoli se ne boš nasmehnila in pomislila na svojo minulo mladost. Draga Mati, potem sem jaz izgubljena.
In ena stvar je o kateri že dolgo razmišljam... vedno, ko mi nečesa ne pustiš, pomislim na to, da bom pač počakala, da bom starejša in bom bla bla bla. Ampak, pomisli, takrat bo že prepozno. Kdo bo šel s 40letnico na festival na Švedskem? Vsi bojo že izživeli svojo mladost in se bodo lahko podali v odrasle vode, jaz pa bom imela dušo nastnice, ki želi noreti noreti noreti. In takrat me popade divji bes. Klala bi, grizla in praskla. Raztrgala vse, kar mi pride na pot. Ker je ta sistem v naši familiji tako prekleto sfukan. In tega ti ne morem pojasniti, ker ti ne veš, kaj ti sploh razlagam. Še sama ne dojamem zakaj me to dejstvo tako spravi iz tira. Mogoče, zato, ker zaradi tebe, draga Mati, zamujam življenje. Življenje, ki ga vidim, če pogledam ven. Življenje, ki diši celo skozi zaprta okna. Ne bom se več tako šla. Dovolj je bilo. Če bo vojna, pa pač bo. Vseeno mi je. Vseen mi jeee!
Aja, pa še to... ne rabim pofukanih dobrih odnosov. Ne rabim pridig in primerjanja z drugimi. Jaz sem jaz, in ne nekdo drug. Z nikomer me ne moreš primerjati. Ti bi to lahko vedela. Pa ne veš. Aaaa. Jebeš izpite, jebeš učenje. Jaz v takih pogojih ne morem delat. Ne morem.
In jutri je zadnji izpit. Potem pa zbogom Mati, zbogom vas domača. Meta bo telesno in duševno odsotna. In your face.
Lep pozdrav,
od tvoje ljubeče hčerke, ki ti pošilja morje poljubčkov [NOT.]

Električni tok mi kuri možgane.

2008-06-22T10:42:00.004+02:00

Jaz ne morem več v temi živeti, jaz bi hodil na soncu, jaz bi hotel tebe imet. Zdaj ne rabim več ostalih stvari, samo še svoje sanje in človeka kot si ti. Ker ne verjamem v telo, rad bi te videl v srce...

A sem že povedala, da nimam koncentracije za karkoli? Ne morem. Ljudje hodijo domov iz piknikov, jaz pa ostajam. Ljudje se zdaj učijo, jaz pa zabušavam. Sori, pač ne morem. Ne gre se mi učit. Ker mi misli uhajajo. In to je narooobe. Mislim, na vse stvari, samo na fiziko in kemijo ne. Damn, pa hotela sem to narediti v tem tednu, ki pride. Pa se mi tako prekleto ne da. Ampak, moram. Vzela bom ležalko, sončna očala, potegnila kopalke iz omare, zvezek pod roko in šla na balkon. Da ne bo nobenih motečih dejavnikov. Stran od računalnika, stran od telefona, stran od knjige in postelje. S starim slamnikom na glavi si bom poskušala vbiti v možgane indukcijo, Dopplerjev pojav, interferenco in podobno nujno (NOT.) fizikalno sranje. Argh! Raje bi bila kje drugje. V drugem življenju.

Vse v meni pa kriči na pomoč. Vse vpije, da možgani ne zmorejo več in okončine mi govorijo, da so na tem da odpadejo od trupa.

Včeraj sem bila na razrednem pikniku. Zanimivo, kako se prav nihče ni spremenil. Nihče. Vsaj ne po osebnosti. Določeni so še vedno zateženi, določeni (redki) so celo sposobni normalnega pogovora, določenih sploh ni bilo. Prišla sem, se malce opijanila in odšla. No big deal. Vzela sem si ga na izi, ker itak vem, da to ni ravno družba zame. Preživela sem. Glava boli, rit boli, ker sem baba zmešana padla. In to skooozi živo mejo. Aj-ja-jaj. [Eva, najlepša hvala za pot domov. Sami mi ne bi uspelo. Spljoh. Naslednjič ne bom dovolila alkoholu da me zlorabi;)]

In, ja, treba bo skuhat kakšen alkoholček za na pot na Otočec. Jutri. Pomoje bo padu čokoladn/vanilijev liker. Mmmm. Sej ne more bit težko to skuhat.

A sem alkoholik?

Ne. Spljoh ne. XD

Mood: Zmačkano. Leno? Ja, leno.
Music: Siddharta - 01
Weather: Vroče, sončno. Me likes, acctually.

Ena črtica

2008-06-15T12:21:00.003+02:00

Neverjetno. Preživela sem. Preživela sem eno leto od ljubezenskega brodoloma. Ponosna sem nase, ubistvu. Prvi teden po polomu sem mislila, da bom umrla takoj ali pa najkasneje čez 5 minut. Nisem se mogla odločitit ali bi raje utonila ali se zastrupila, skočila z mosta ali... pa mi mogče tega ne bo treba storiti, ker se mi bo ustavilo srce. In imela sem občutek, da čez eno leto zagotovo ne bom več živa. Pa sem. In vsak dan mi kaže bolje. OK, priznam, imam slabe dneve. [Sem šla pogledat koliko vpisov imam s temo "ex"... in sem ugotovila, da jih je preveeeč] Ampak, mislim, da je to normalno. In, nekje pač moram sprostiti svojo jezo. In ko nimam več nikogar okrog sebe... je čas za malo tipkanja. Kot je tudi zdaj. Ja, ubistvu sem hotela povedat samo to da sem vesela da je mimo? Ne. Da sem vesela, da sem bolje. Vsak dan bolje.

Mood: Zaspano.
Music: Annihilator - Knight Jumps Queen
Weather: Delno do pretežno odblačno z občasnimi plohami in nevihtami. Najvšje dnevbe temperature...

Note to myself: Ne beri History-ja z MSN v čustveno labilnem stanju. Nikoli in nikdar!

2008-06-11T22:30:00.008+02:00

Ne
znam
opisat
kaj
čutim.
Najboljši
prikaz
mojega
počutja
bi
bilo
59673
praznih
vrstic.
In
kakšna
besna
krivulja.
Solza.
Kri.
Ter
velika
steklenička
pejnkilerjev.
Proti
srčni
bolečini.

Meat-eating orchids forgive no one.

2008-06-09T20:22:00.001+02:00

Sam ena stvar je ki jo lahko naredim. Ena in edina. Ne misliti. Ne misliti sploh. Ne misliti sploh na preteklost. Ne. Misliti. Na. Preteklost. Ne in ne. Nikoli več. Kar je bilo, je bilo. Zbrisati vse. Zbrisati. Poteptati. Vse je šlo. Ničesar ne bo več nazaj. Pozabiti. Takoj in zdaj. Zradirati. Poedigsati. Prelepiti, čez stare dogodke, nove.

In pustiti da umre v mukah. Preteklost in on.

Ne, nisem še skozi. Not yet. Škoda. Ker me to ovira pri marsičem in ne želim spet ponavljat napak. Ker potem nihče ne razume. Ne mene, ne mojih dejanj. In potem sem prasica ali kaj jaz vem kaj.

In potem sem revica zbegana.

Mood: Emptiness. Pure fuckin' emptiness.
Music: Cynic - Not The Same
Weather: Ni vremena. Ker ničesar ni.

One word for you: Die!

2008-06-04T20:40:00.005+02:00

Kako zajebano zajeban dan je [bil] danes. Srečala sem nekoga, ki ga raje ne bi nikoli več videla. Nekoga iz predprejšnje objave. Jup, my ex it was. In, guess what? Ni bil sam. Ne. Bil je s svojo boljšo polovico. Ubistvu... nisem bila ravnodušna.

Hodim po Čopovi. In zagledam znano postavo (no, lase in čevlje v bistvu in način hoje) in zraven še eno rdečo čupo. Par izgine za vogalom. In jaz ne bi bila jaz, če ne bi na vsak način hotela vedet ali sta bila to res onedva. Drugače bi cel dan razmišljala koga sem pravzaprav videla. Ja, pospešim in napnem oči in ugotvim, da sta to res onedva. V želodcu me stisne in mislim, da bom bruhala. Srce utripa. Na semaforju se prižge zelena luč. Jaz letim čez. Trola zakriva pogled. Preklinjam trolo in rdečo luč. Trola spelje. Spet ju vidim. On nekaj vneto razlaga, ona kima. Če ne bi očal pozabila doma, bi jih dala gor. Spotikam se ob folk in skoraj zbijem babico in si izpahnem vrat. Hkrati pa se bojim, da ne bosta opazila, da ju gledam. Poskušam se delati, da sem kul. Pa itak nima učinka, ker me ne opazita. Skoraj popizdim. Hodim naravnost in naravnost, vzporedno z njima. Zavijeta na Kongresca. Jaz hodim naprej in v očeh me tiščijo solze. Sesedem se na tla. Obraz zakopljem v roke. Folk gleda. Meni pa je vseeno. Napišem obupan SMS. Jokam.

Halo? Je to normalno? Razmišljala sem o najbolj bizarnih stvareh. In se poskušala pobrati. Zaželela sem si cigarete. Tako močno! Ja, in potem sem se odločila, da poiščem klopco. Na poti poslala še en obupan SMS, ki je vključeval malo jamranja in malo čiste agresije in veliko morilskih misli. In v vsem obupu in želje po sedenju in dozi nikotina sem se odločila za park zraven parlamenta. Ker vem, da so tam klopce. Nazadnje sem bila tam nekga zimskega meglenega dne, ko... ah, nevermind. Usedla sem se na sredinsko klopco. In gledala v prazno. Poslušala Die, die my darling od Metallice. In potem mi je postalo vseeno kaj poslušam in sem preprosto pustila na shuffle. Cigareta je bila moja rešitev. Misli so mi begale. Dobila odgovor na obupan SMS in se malo nasmejala. Huh, in razmišljala sem o klopcah. Koliko so že preživele... Koliko veselim in žalostnim stvarem so bile priča... Ljudje, ko sedijo na teh klopcah, se ne zavedajo njihove pretklosti. Pa imajo preteklost. Oh, ja, o nečem takem sem razmišljala, sedaj pa se ne spomnim več jasno bistva vsega. In ko sem pokadila, sem se odpravila proti faxu.

Amm, poglej ga zlomka, prečkam cesto pri parlamentu in pogledam k vhodu v parlament. Pizdarija, spet onedva. Pa ravno sem pršla k sebi. Posljavljata se. Fuj. Tega res nisem hotela videt. Pičim do faxa, zelo mešanih občutkov. In potem komaj preživim uro do začetka vaj, ko vse postane bolj znosno, ker govorim z ljudmi o najbolj vsakdanjih stvareh.

Objem bi. Več objemov. In lupčka. Pa ouldskul žele bombone. In toplo posteljico pa dobro knjigo. Zahtevam preveč?

Mood: Not good. Na-a. Hočem zbrisat delčke spomina...
Music: Heart Shaped Box - Nirvana
Weather: Dež.

You are my saftey pin

2008-06-02T23:22:00.004+02:00

Petek:
Kolokvij iz matematike je bil čista svinjarija. Preprosto rečeno, bil je za kozlat. Mislila sem, da znam rešiti vsaj diferencialne enačbe [to bi pomenilo 2 nalogi in 40%]. Potem pa bi še pri ostalih treh nalogah rešila malo in bi bila na 60%, kot sem jih potrebovala. Pisala pa sem 13%. In še enkrat se je pokazalo kako odličen matematik sem. NOT. Evo, lahko se kar prijavim na celoletni računski izpit iz matematike. Hvala kurcu, da sem čez vse leto hodila na vaje in pisala kolokvije. In hvala kurcu, da mi je pri prvih dveh kolokvijh kazalo odlično. Zadnja 2 pa sta mi popolnoma pokvarila povprečje. Odlično. Kakor, da nimam že tako ali tako 356 stvari za naredit.

In po kolokviju sem rabila nekaj sprostitve. Šla na tekmo z N. Skoraj zamudila vlak, zaradi kupovanja alkohola in potem za brezveze plačala karto [, ki mi je kasneje niti niso hoteli niti zamenjati. In, ja, spet sem se kregala na železniški, tokrat v LJ]. Lutanje okrog. "Samo po stranski poti pojdita" Ja, kaj pa če ima stranska pot 2 konca? Na katero stran iti? Našle sva vseeno. Z nekaj postanki. Da sva odprli vino. Da sva zmešali vino z oranđado. In potem vsake 5 metrov čik pavza. Skrivanje piva v grmovju. Haha. In ne razumem, kaj imajo varnostniki od tega, da ne spustijo navijačev na zastonj tribune. Hoh. Uglavnem, petek je bil malce pijan.

Sobota:
Šooooping!

Ha! Lepe so <3

Nedelja:
Učila materiale. Dolgcajt very much:S Ja, in ker sem bila sama doma... je bilo vse ostalo 500krat bolj zanimivo. In se nisem naučila prov preveč dobro *blush* Zvečer pa sem šla na pirček oziroma dva. Oh. Beer picknic under the bush in the rain. Očarljivo. In potem, ko sem prišla domov, se seveda nisem več poglabljala v GMT, ampak, sem zabušavala.

No, in če povzamem vse skupaj... zakon vikend z manjšimi problemčiči:D

Mood: Konec vikenda, why, oo, why?
Music: /
Weather: Night.

Lying here awake again.

2008-05-30T07:53:00.006+02:00

Raje te imam, ko se sovražiš. Najraje te imam, ko si na tleh. Ko si poteptan. Bah, zlobna sem, vem. Ne morem pomagat, da se mi pletjo po glavi čudne misli. Ampak, veš, takrat te imam najraje. Uživam, veš? Ker dvigne moj ego. Resnično. Zato prosim, če mi spizdiš s temi kičasto ogabnimi nicki, ker me je strah, da ne bom dobila driske in hkrati bruhala. Ja, preziram te, sorry. In nevem zakaj imam očutek, da nisem edina? Ne moreš vseh odjebat potem pa misliti, da bo vse spet enako. Vidim, da... sem storila napako. Hjaa. Veliko napako. Takrat ko sem ožalovala, da sva šla narazen. Hja, guess what? Takrat si naredil najboljšo odločitev v mojem življenju. Hvala ti. Če bom nekega dne imela dovolj poguma, ti bom to povedala v obraz. Če te bom sploh še kdaj v življenju videla. Zaradi mene, če te ne vidim nikoli več. Totalno vseeno mi je. Preklet egotrip.

[Huh, ne vem kaj se dogaja z mano. Zadnje čase doživljam vse intenzivneje (pa nisem na drogah:P) Če se zgodi kaj pozitivnega sem v devetih nebesih, če sem slabe volje se je bolje umakniti iz moje poti. Znimivo. In včasih pridejo dnevi, ko preziram človeško raso, razen nekaterih posameznikov. In nekatere posameznike preziram še malo bolj kot večino. Mogoče, so izpiti krivi za to (aaa, danes imam predstavitev seminarske in kolokvij matematiko. In nočem nočem.) Oh, ne, moram gojiti pozitivna čustva, ker se večino časa počutim kot hipi. Peace and love everywhere.Ok, zdajle sicer ne... ampak, delam na tem xD]

Mood: egotrip vs. happytrip
Music: Queensryche - Under My Skin
Weather: Oblaki. Sonce, kje si, honey? [Ja, včeraj pa sem pizdila nad soncem in vročino, ampak, hočem sonce nazaj]

Come with me. Into the trees. We'll lay on the grass and let the hours pass. Take my hand. Let's get away. <3

2008-05-25T17:20:00.001+02:00

Živa sem. Zelo. Čutim. V vseh delih mojega telesa. V želodcu polnem cockte, v malce boleči glavi od včerajšnjega večera, v boleči hrbtenici od ležanja na leseni klopci, v ušesih, v katerih doni glasba, v palcu na nogi, ker sem bila klumsy in sem brcnila v obok vrat. In ubistvu mi je to všeč. Všeč so mi te rahle in nikakor ne prehude bolečine. Zato, ker jih potrebujem, da lahko čutim svoje življenje. Vsaka majhna stvar, ki jo čutim, mi da vedeti da sem prisotna in prisebna v tem življenju [no, o prisebnosti na tem mestu raje ne bi izgubljala besed XD]

Pocukrana sem. Zelo. Ljudje okrog mene bodo kmalu dobili sladkorno. Vsi moji izpadi in nicki na MSN. Neverjetno. Ko grem po mleko si pojem. Vseeno mi je ali je moj posluh v kurcu ali ne. Ko se tuširam pojem. Ponavadi samo kakšen verz kakšne počasne pesmice, ki mi je ostala v glavi. In lepo mi je. Ne vem kako je to mogoče. Ne razumem ničesar.

I think I am in love. And I don't see anything else.

Zbegana sem. Kar precej. Imam očutek, da zaradi te določene stvari, ki je napisana zgoraj, ampak nisem čisto prepričana. Mogoče je tudi preutrujenost ali hormoni. Stres? Upam, da bom lahko kaj spala sedaj med izpiti, ker imam občutek... da bi si mogla omisliti ene uspavalne tablete.

Vseeno mi je. Preveč. Kako sem lahko tako malomarna? Ta vikend nisem naredila nič. Nič pametnega. No, napisala malce seminarske in napisala povzetek 2 vaj za GP, poiskala tutorial za GP in podčrtala par strani v skripti za matematiko. To pa je to. Namesto, da bi delala, kar sem si zadala. Baba trapasta.

Ne. Jaz sem si morala zloudati eno tono in pol čopičev za PS. Morala sem brati knjigo in se pogovarjati po MSN. Morala sem včeraj ven. In morala sem brskati po slikah na myspace-u. To vse je bilo bolj življensko pomembno kot vse ostalo. In zdaj bom nasrkala.

Nasrkala sem. Preveč, preveč, 36krat preveč. V torek kolokvij iz matematike, ki ga moram pisati najmanj 60%. [Upam na prestavitev, ker se nekaj govori o tem], v četrtek kolokvij iz fizike, v petek pa predstavitev seminarke pri materialih. Potem naslednji teden pa še kolokviji in potem pa že kmalu izpiti. In mene je strah. Ker ne znam še nič, za učenje pa ni motivacije. Rada bi da bi bilo to vse že za mano in da bi danes pisala poslovilni vpis pred odhodom na RO. Preverjala zaloge oblek in alkohola in ostalega.

Huh, VEM, treba bi iti in začeti delati. Garati kot zamorc. Joy and happiness. NOT.

Mood: ZZZ (Z-begano, Z-aspano, Z-aljubljeno)
Music: Emperor - Al Svartr
Wether: Oblaki, kmal bo dež začel, se mi zdi.

Just: Happy.

2008-05-21T21:45:00.011+02:00

Srečna sem.

Ja. Danes sem srečna in to je vse kar sem hotela povedat.
In... ne obremenjujem se z malenkostmi. Več.
[Hja, s tem je tako kot s pitjem in pretepanjem. "Jaz ne pijem in se ne pretepam....*molk*....več! xD" ]

Photo: by me. [happy today XD je napisano na ogledalu in potem slikan odsev moje sobe v odledalu]

Mood: Happy, isn't that so obvious?
Music: Olivia Newton John - Physical
Wether: Like I care...

Now, just wave goodbye....

2008-05-19T21:19:00.006+02:00

This is the end
My only friend, the end

Of our elaborate plans, the end
Of everything that stands, the end
No safety or surprise, the end
Ill never look into your eyes... again.

Can you picture what will be
So limitless and free
Desperately in need...of some...strangers hand
In a... desperate land

Lost in a roman...wilderness of pain
And all the children are insane
All the children are insane
Waiting for the summer rain, yeah

This is the end
My only friend, the end

Of our elaborate plans, the end
Of everything that stands, the end
No safety or surprise, the end
The end of nights we tried to die

Se je že začelo. Kot sem predvidela. Točno tako. Veliko ljudem gre v nos moja sreča. Pa zakaj? A jaz pa si ne zaslužim najti pristnega občutka evforije? Marsičesa v zadnjem času nisem pričakovala... kot na primer teh burnih reakcij. Ne vem, če si res zaslužim vse te besne besede. Mogoče se motim. Mogoče pa se ne in sem res tako zelo grozna, da si zaslužim, da me pometejo v grob in bo zadeva rešena. Ja, ker sem slab človek. Že od nekdaj. Ne spoštujem zakona in kršim vse božje zapovedi in skoraj vsak dan v tednu naredim enega od smrtnih grehov. Ampak, še vseeno mislim, da si ne zaslužim biti obtožena za prasico in kaj jaz vem kaj. Na nek način samo poskušam živeti. Vsem pač niso usojeni vsi ljudje. In midva nisva bila za skupaj. Pač... ne. Težko je to razumeti, vem. Ker sem bila sama na fakin' istem položaju. In mogoče sem še vedno malo. In mogoče samo čakam na nekoga da me reši. Princa na belem konju. Ne, saj vem da se to ne bo zgodilo... čakam na nekoga, ki me bo začaral. [Torej čakam čarovnika?] Prekleto. Nihče me ne razume. V tem trenutku se počutim tako samo. Osamljeno v množici? Breza med bori? Nekaj pač. In ni mi všeč. In hočem sonce nazaj. In rožice in hočem biti happy hipo. Happy hippie. Happy Sky Dancer. Težko je. Hočem reči goodbye nekomu, ki me očitno ne želi več videt/slišat/karkoli. Vsaj to. In zagotovo bi rekla tisto svojo značilno frazo:

"Goodbye. Farewell. Have a nice life."

Tokrat bi jo prvič v življenju mislila zares. Žalostno? Malce. Ampak, nisem jaz tista, ki se je tako odločila. Tokrat je bilo prepuščeno njemu. In odločil se je da vzame veliko belo radirko in me zbriše z obličja zemlje. Uredu. Počutim se malce čudno. Nikoli namreč nisem nikogar odjebala. In tokrat sem bila odjebana jaz. Hja. Tako je življenje. Šla bom pač naprej. Preveč sem se že sekirala zaradi vsega. In to se je končalo. Ker se je on tako odločil. No, on se je odločil, da mu je vseeno zame in da sem "zapečateno poglavje", jaz pa sem se odločila, da se ne sekiram več. Skoraj bi lahko rekla da je to simpl kot pasulj. Pa bi lagala.

Mood: Konec. Melanholično?
Music: The Doors - The End [preoblikovano besedilo zgoraj...]
Weather: Dežek pada.

Weird.

2008-05-17T18:15:00.003+02:00

Shit! Prekleto!

Kaj za vraga je narobe z mano?!

Argh!

Ne morem več tako naprej. At all. Ker ne vem več kaj počnem v življenju... Drek. Moram se spraviti k sebi. Nujno! Ampak nimam niti najmanjšega pojma kako za vraga naj si pomagam. Rabim... nekaj? Pa še sama ne vem kaj.

Pomoje je tole sam PMS.

[L] ittle [S] ky [D] ancer

2008-05-14T19:25:00.001+02:00

Mala zbeganka je... oh, kako presenetljivo, spet zbegana. Zelo. Mislila sem, da sem si uredila možgane, pospravila odvečne misli in jih nadomestila z novimi, svežimi in polnimi zagona. Očitno ni tako. Še vedno me lovijo isti strahovi in še vedno se trudim ubežati istim prebliskom. Ponoči ne spim, če pa že, potem pa sanjam čudne sanje za katere zjutraj nisem več prepričana ali so bile resnica ali ne. Kako trapasto. In še vedno hodim gledat komentarje, ki me milo rečeno po malem ubijajo. Še vedno. Prekleto, naj se to že konča, ker bi resnično rada začela živeti svoje življenje z močjo vseh čustev. Kako nehaš biti mazohist? Sploh lahko nehaš biti? Rada bi pozabila in pokopala preteklost. Če bi bilo tako lahko... Zakaj vedno mislim, da sem počistila vse, potem pa se najde, v nekem zaprašenem delu mojega podstrešja, en majcen drobec preteklosti, ki kot kuga okuži vse moje misli. In potem lahko začnem pospravljati. Spet. Znova. Še težje. Vsi naprej živijo svoje življenje, kot da se ne bi nič zgodilo. Očitno. Videti je tako. *izbruh jeze, vstavi poljubne, najmočnejše kletvice, kar se jih spomniš* Minilo je že 11 mesecev. Jupi, kmalu bom lahko praznovala obletnico tistega prekletega dne, ko mi je spodneslo tla pod nogami. Jupiiidooo! Not. Ampak, kaj naj? Šla se bom napit ali nekako že proslavit! (Upam, da ni kakšenaga izpita takrat, ker to bi mi uničilo načrt...)

/šla vmes na kavo in se vrnila čez 1,5 ure/

But, like i said 10 months ago... preživela bom. Saj sem še vedno. To me izpopolnjuje. Dela boljšo osebo? Predvsem močnejšo in z bolj izoblikovanim karakterjem, ki bo dobila točno to kar zahteva in nič drugega. Če pa ne dobi tistega, kar hoče pa spremeni mnenje o tem kaj hoče. Preprosto. In, ja, počutim se močno, čeprav sem bila pred kratkim še čisto na tleh. Mogoče je pomagala kava in tisti pristni smeh. Odklop. In misel, da obstaja na svetu toliko kulj ljudi... in zakaj bi tratila čas s tistimi, ki mi niso všeč? Brezveze. Oh, postajam prepametna. Pri razpoloženju pomaga tudi nežna glasba, en softič rock or something ter misel na ju3. Teden mladih je pač treba izkoristit! Potem pa hop na kolokvije, izpite in seminarsko. In, waaa, RO se bliža, wiuu piuuu. MC tudi. In na žalost tudi vročina. Ne vem več kaj naj oblečem, ampak zdi se mi da postaja iz leta v leto huje. Ne prenašam več dobro te klime. Morala bi iti nekam drugam, kjer je stabilnejša ozračje. Ne pa da se poleti skurim, pozimi pa zmrznem. Hočem večno pomlad? Jaaa. In zdajle grem pokonzumirat banco sladoleda. Mljask.

Naslov? Je moj spremenjen nick z MSN. Najprej sem bila Little Sky Dancer in na poti v šolo sem pomislila, da lahko to skrajšaš v LSD. Asociacije pač... :)

Mood: nevem, točno
Music: Oasis - Wonderwall
Weather: sonček je in jaz imam sveže oprane laseee